Skupina Deinacanthus

V skupino M. DEINACANTHUS spada samo ena redka in izolirana rastlina, domača na gnajsu/granitu vzhodno od Ria Sao Francisco v Bahii. M. deinacanthus je ločen v svojo skupino zaradi belih plodov in edinstvene oblike semena, debelega pri hilumu. Plodovi spominjajo na tiste od M. levitestatus, ki je omejen na dolino Rio Sao Francisco, toda raste na apnencu. Prevelika razlika v morfologiji semena, oblike telesa in cvetu so razlog za uvrstitev obeh rastlin v različni skupini. Trnavost je v nekaterih pogledih podobna M. ernesti subsp. longicarpus, kar je navedlo Brauna, da uvrsti vrsto longicarpus kot podvrsto vrste deinacanthus.

Melocactus deinacanthus Buining & Brederoo v Kakt. Sukk. 24,217, 1973

OPIS: Telo brez sluzi, oblo do valjasto, pogosto zelo veliko,15-35 x 12-25 cm; reber 10-12, ostra, do 40 mm visoka, 60 mm široka pri tele­ su. Areole do 15 x 10 mm, do 33 mm narazen. Bodic 15-21, rdečkasto rjave; srednje 4-7, dolge do 53 x 3 mm; stranske 11-14, 80 x 2.5 mm, včasih upognjene. Cefalij do 25 x 9 cm, z štrlečimi ščetinami na temenu. Cvet roza-magenta, do 26 x 11.5 mm; semenski mešiček 3.5-2.5 mm; nektarij 6 x 4.5 mm, ostanek cevi 7 x 4 mm. Cvetni listi 4.2 x 1.2 mm, približno 20 vidnih od zgoraj; brazd je 5, 0.9 mm dolge, bele, neiztegnjene. Plod cel bel, ozko kijast, 12-22 x 6-12 mm. Seme 1.15- 1.35 x 1.05-1.25 mm, testa celice močno konveksne, z jasno kutikularno gradnjo; komaj zožano oz. širše pri koncu hiluma.

Raste na golih gnajsno granitnih tleh vzhodno od Ria Sao Francisco, Mun. Riacho de Santana v Bahii, 500-600 m visoko.

Melocactus ernestii Vaupel 1920

Za vrsto s podvrstami velja splošen opis: telo ima z ali brez sluznih celic, kroglasto ali rahlo valjasto, 9-45 x 7-22(-35) cm, svetlo rumenozelen do temnozelen, reber 9-13, so do 30 mm visoka in 70 mm široka pri bazi telesa, bolj ali manj zakrožena, toda včasih ostra. Areole 13 x 9.5 mm, do 28 mm narazen na rebrih. Igle (13-)14-21, rdeče in rumeno trakaste ali medlordeče do rjave; srednje(3-)4-8, krajše včasih štrleče in navzgor upognjene, do 32-90 mm dolge. Stranske 7-13, 45-150 mm dolge, ravne ali upognjene navzven. Cefalij 18 x 8 cm, sestavljen iz svetlo roza rdečih ščetin, včasih pokrite z belo volno na temenu. Cvetovi podobni M. oreas, 19.5-29 x 9-18 mm, Brazde pestiča bele do rdečkaste, včasih štrleče. Plod temno roza do rdeč na vrhu, variabilen v velikosti, 14-45 x 5-12 mm velik. Seme ovalno, 1-1.35 x 0.8-1.1 mm, testa celice konveksne.

Melocactus ernesti Vaupel
- (M. erythracanthus Buin & Bred 1973)
- (M. azulensis Buin., Bred & Theunissen 1977)
- (M. oreas f. azulensis (Buin et al.)Braun 1988)
- (M. oreas subsp. ernestii (Vaupel) Braun 1988)
- (M. oreas f. erythracanthus (Buin & Bred)Braun 1988)
- (M. longispinus Buin., Bred & Theunissen 1977)
- (M. oreas var. longispinus (Buin et al.) Braun 1988)
- (M. interpositus Ritter 1979)
- (M. nitidus Ritter 1979)

subsp. ernestii Taylor 1991

subsp. longicarpus (Buin & Bred) Taylor 1991
- (M. longicarpus Buin & Bred 1974)
- (M. deinacanthus subsp. longicarpus (Buin & Bred) Braun 1988)
- (M. florschuetzianum Buin & Bred 1975)
- (M. deinacanthus subsp. florscuetzianum (Buin & Bred) Braun 1988)
- (M. mulequensis Buin & Bred 1976)
- (M. deinacanthus f. mulequensis (Buin & Bred) Braun 1988)
- (M. montanus Ritter 1979)
- (M. neomontanus Heek & Hovens 1984)

Melocactus ernesti subsp. ernestii

Telo s sluznimi celicami vsaj v zelenem skorjinem tkivu, plosko do kratko valjasto, 10-45x14-22(-35) cm; reber 10-13, do 30 mm visoka, 40- 70 mmširoka med stičišči. Areole do 10x9 mm velike. Bodic (13-)15- 18; srednje 4(-6), krajše včasih gor zapognjene, do 40-90 x 1.3 stranske 7-13, 50-150 x 1.3 mm, ven zakrivljene. Cvet 19.5-25x9- 15 mm. Brazde bele, niso štrleče.

Raste na izpostavljenih mestih na gnajsu in peščenjaku 250-900 m nm. v vzhodnem Pernambucu, zahodnem Sergipe, Bahii in Minas Gerais.

M. ernesti je opisal Vaupel po fotografijah rastlin, zbranih okoli Rio de Contas v Bahii. Obstoj te vrste v tem območju je potrdil tudi Buining. Ravno na tem, sicer zelo omejenem področju, je ta vrsta zelo variabilna. Tipski obliki z masivnimi, malce podaljšanimi telesi in ekstremno dolgimi bodicami iz tega področja je prav tako ekstremni partner opisan kot M. interposi­tus Ritter, rastoč v Iacu z relativno majhnim, sploščenim ali okroglim telesom in netipično igličavostjo (krajše stranske včasih le 50 mm dolge). Ta nenavadna forma je simpatrična M. oreas iz Iacu.

Razporejenost bodic in oblika semena M. erythracanthus Buin. & Bred, ki je najden blizu Morro de Chapeu, kaže na pripadnost tej vrsti, ne pa M. oreas subsp. cremnophylus, kot je predlagal Taylor l. 1982 in potrdil Braun.

M. longispinus Buin et al. ni bil nikoli prinešen v Buiningovo zbirko, oz. je pač tam ni več. Opis in ilustracije, posebno oblika telesa, število reber, barva in dolžina bodic ter oblika semena se skladajo z M. ernestii, toda Braun jo smatra za varia­cijo znotraj skupine M. oreas subsp. oreas.
V vzhodnem pernambucu je M. ernestii običajen na granitno gnaj­snih tleh in se tam križa z M. zehntneri. Hibridi med tema dvema vrstama, fotografirani blizu Alagoinha spominjajo na M. horridus Werdermann (holotip v špiritu), ki je opisan malo dalje na zahodu v Serra Talhadi. Zato je Werdermannov opis negotov, vendar iden­tičnost še ni preverjena na tem terenu.

M. ernestii longicarpus

Telo svetlo do temno zeleno, včasih modrikasto, brez sluznih celic, ali le malo v zelenem tkivu skorje. Velikost 9-20x7-20 cm, reber9-11(12), 25-50 široka pri bazi. Areole do 13x9.5 mm velike. Bodic požene (13-)14-21, včasij na drobno obložen z tankimi in ravnimi sivimi, pri sejancih na temenu močno upognjenimi iglami; srednjih je (3-)4-8, krajše 32-53x 1-1.8 mm, stranskih je ( 10- 13, 45-90x0.8x1.8 mm. Cefalij ščetinast in belovolnat na temenu. Cvetovi pogosto veliki, 22-29x9-18 mm, z belimi ali rožnato rdečimi brazdami, bolj ali manj štrlečimi. Plodovi roza ali rdeči na temenu, kijasti, 16-45 x 6.5-12 mm.

Raste na izpostavljenih mestih na gnajsu in konglomeratih podobne strukture, 450-950 m nm, v južni Bahii in severni Minas Gerais. Raziskave na rastiščih kažejo, da je subsp. longicarpus vezni člen z subsp. ernestii z vmesnimi oblikami v regiji Urandi v Bahii in Espinozi v Minas Gerais. Vmesne oblike med ernesti in deinacanthus niso znane, zato jih ne moremo šteti kot podvrste deinacanthus, kot navaja Braun. Ritterjeve montanus in neomonta­nus izgledajo kot manjše forme subsp. longicarpus. Razporejenost in oblika bodic pri teh je podobna subsp. ernesti.

Podvrsta longicarpus je zelo variabilna skupina s skupnimi last­nostmi, kot so npr. zelo poredka prisotnost sluznih celic, imajo cvetove z štrlečimi, morda razcepljenimi brazdami pestiča in semenom podolgovate oblike, podobnom Coleocephalocereus. To bi lahko bila predniška oblika melonarjev. Cvet je zelo variabilen z več ali manj periantnih listov, pa tudi v igličavosti prihaja do raznih form. Nasprotno je subsp. oreas precej nevariabilen.

Skupina Levitestatus

V skupino M. LEVITESTATUS spada samo ena izolirana rastlina, endemična na Silurijskem 'bambui' apnencu na sipinah Ria Sao Francisca v Bahii in v severni Minas Gerais 450-700 m visoko.

Melocactus levitestatus Buining & Brederoo Cact. Succ. Journal US 45, 271, 1973

Sinonimi:
- M. diersianus Buin & Brederoo 1975
- M. securituberculatus Buin & Brederoo 1976
- M. warasii Pereira & Buenecker 1977
- M. rubrispinus Ritter 1979
- M. diersianus f. rubrispinus (Ritter) Braun 1988
- M. uebelmanii Braun 1985
- M. azureus sensu Rizzini 1982

OPIS: telo brez sluzi, svetlo sivozeleno do temnozeleno, včasih sivo z pordečelimi vrhoni reber, okroglo do valjasto, 15-68 x 14-30 cm; reber ima 9-12(-15), ostra, do 5 x 8 cm. Areole velike do 11 x 10 mm, z obilo kremaste volne, ki kasneje izgine; areole 30-42 mm narazen. Bodic 8-15, rjavordeče, prekrite s sivo, včasih ena ali več ukrivljenih ali močno upognjenih na temenu pri sejancih. Srednjih 1-4(-6), 17-33 x 1- 2.5 mm, večinoma vzpenjajoče, spodnje upognjene proti temenu; strans­ kih 7-10, vse močno upognjene, spodnje 3, 21-33 x 1.5-2 mm velike. Cefalij do 18 x 7-12 cm, ščetine svetlordeče. Cvet rdeč ali magenta znotraj, rdeč zunaj, 20-27 x 6-9 mm velik; semenski mešiček 3.5 x 3 mm; nektarij 4.5 x 4-4.8 mm, ostanek cevi 7-8.5 x 3-5.5 mm; Cvetni listi 2.5-4 x 1.4-1.5 mm, cca 35 vidnih od zgoraj, se široko razpros­ trejo, notranji segmenti pa ostanejo ravni in oblikujejo ozek obroč okoli iztegnjenih prašnikov in pestiča. Brazd pestiča je 4-6, 0.8 mm dolge, malo ali popolnoma štrleče iz prašnikov. Plod bel, rahlo roza na temenu, ozko kijast, 12-20(-24) x 7-12 mm velik. Seme 1.35-1.75 x (1.2-)1.3-1.65 mm, testa celice skoraj ploske, gladke, bolj ali manj izodiametrične.

Rizzini je leta 1982 uvrstil to vrsto v skupino AZUREUS, toda rastline se močno razlikujejo po vsebnosti sluzi v telesu, konfiguraciji bodic, velikosti plodu in obliki in barvi semena in cvetu. Vmesne povezujoče vrste niso odkrite. Nekatere lokalne forme M. levitestatus, rastoče v siršem območju na apnencu, kažejo več podobnosti kot razlik, zato je priznavanje nekaterih zgoraj navedenih sinonimov vprašljivo, čeprav jih nekateri avtorji priznajo kot čiste vrste. Razen M. rubrispinus sprejema Braun vse sinonime kot prave vrste. Dejstvo je, da so te populacije zelo variabilne. Npr. forma M. levitestatus iz Iuiu v Bahii, imenovana M. securituberculatus, je močno variabilna na rastišču, opis kaže male sploščene rastline, cvet pa rdeč in 20 mm dolg. Na istem apnenčastem rastišču pa rastejo skupine rastlin, ki so celo dvakrat višje z večjimi, Buiningii purpureus po obliki podobnimi cvetovi. Cvetovi podobnega tipa so opisani tudi pri formi z sivim telesom, opisani kot M. warasii. Najbližji sorodnik te izolirane vrste je očitno M. deinacanthus. Taylor ga je najprej glede na morfologijo semena postavil v skupino DEINACANTHUS, toda seme s ploskimi, izodiame­tričnimi testa celicami so prisotni tudi pri drugih vrstah melonarjev, torej to ni bil zadosten razlog za povezavo; obe vrsti sta sicer najdeni na apnenčnih sipinah okoli Ria Sao Francisca, vendar tudi afiniteta te vrste ni merilo, saj je v tem predelu skoncentrirano precej endemičnih vrst kaktusov.

oreas

subsp. oreas
- (Cactus oreas)

subsp. cremnophilus (M. cremnophylus)
- (M. rubrisaetosus)
- (M. oreas var. rubrisaetosus)
- (M. oreas subsp. rubrisaetosus)
- (M. oreas var. submunitis)
- (M. oreas subsp. bahiensis)
- (M. oreas var. bahiensis)
- (M. conoideus Rizz)

ernesti

subsp. ernestii
- (M. erythracanthus)

subsp. longicarpus
- (M. azulensis)
- (M. longicarpus)
- (M. oreas f. azulensis)
- (M. deinacanthus subsp. longicarpus)
- (M. oreas subsp. ernestii)
- (M. florschuetzianum)
- (M. oreas f. erythracanthus)
- (M. deinac. subsp. florscuetzianum)
- (M. longispinus)
- (M. mulequensis)
- (M. oreas var. longispinus)
- (M. deinacanthus f. mulequensis)
- (M. interpositus)
- (M. montanus)
- (M. nitidus)
- (M. neomontanus)
- (M. interpositus)

bahiensis

fa. bahiensis
- (Cactus bahiensis)

fa. acispinosus
- (M. oreas subsp. bahiensis)
- (M. acispinosus)
- (M. oreas var. bahiensis)
- (M. brederooianus)
- (M. inconcinnus var. brederooianus)

subsp. amethystinus
- (M. amethystinus)
- (M. lensselinkianus)
- (M. griseoloviridis)
- (M. glauxianus)
- (M. ammotrophus)

fa. inconcinnus
- (M. inconcinnus)

Melocactus oreas Miquel 1840

Rastlino je opisal Miquel l 1840 v Monogr. Melocacti, 113. Opis velja za rastline, najdene v okolici Bahiam, Salvador. Primerki niso ohran­jeni v kulturi. Neotip je opisan v Bradleyi 9/91, 24 (Zappi, BR 116), najden 7 km severno od Milagres, Mun. Santa Tersinha, Bahia, Brasil. Telo stisnjeno-plosko, 8.5-15(-35) x 10-18 cm, medlo do temno zelen, reber 10-17, variabilnih po višini. Rebra do 40 mm široka, vedno bolj ali manj zakrožena, vendar je rob pogosto oster; areole 6-9 x 4-6 mm, 10-18 mm narazen na rebrih. Bodic je 9-15, rožene, bledo rjave ali rdeče rjave barve. Srednjih bodic 1-4, 27-45 mm dolgih; stranskih 8-11, najnižje 40-80 mm, tanke in prožne, zelo redko debele in trde; zapogn­ jene ali štrleče. Cefalij 12 x 4-8 cm, temno rdečerjav. Cvet svetlo do temno roza-magenta barve, nektarij (3.6-)5-6.2 x 4.2-5 mm, ostanek cevi 5-8.5 x 3.3-6.5 mm, cvetna kožica 3.5-7 x 1-2 mm, 20-33 vidnih od zgoraj. 5-6 brazd pestiča, 1-1.7 mm dolge, bele, roza ali rdečkaste. Plod rdeč na vrhu, magenta do roza v sredini, spodaj skoraj ali popol­ noma bel, kijaste oblike, velik 14-28 x 0.8-1.15 mm, lupina izbočena.

Raste na bolj ali manj izpostavljenih mestih na gnajsu ali nerodovit­nem skalovju Okoli Rio Paraguacu pod 500 m n.v. v vzhodni Bahii, Brazilija.

Luetzelberg poroča o najdbah M. oreas v državah Ceara in Alagoas, vendar ni shranjenih nobenih vzorcev (exiccata) pri tem avtorju.

Melocactus oreas Miquel 1840
- (sin. Cactus oreas (Miquel) Br & R 1922)
- (sin. M. rubrisaetosus Buin., Bred. & Theunissen 1977)
- (sin. M. oreas var. rubrisaetosus (Buin. et. al.)Rizzini 1982)
- (sin. M. oreas subsp. rubrisaetosus (Buin. et al.) Braun 1988)
- (sin. M. oreas var. submunitis Rizzini 1982)
- (sin. M. oreas subsp. bahiensis (Br. & R.) Rizzini 1982)
- (sin. M. oreas var. bahiensis (Br. & R.) Rizzini 1982)
- (sin. M. conoideus Rizzini 1982)

subsp. oreas Taylor 1991

subsp. cremnophilus (Buining & Brederoo) Braun 1988
- (sin. M. cremnophys Buining & Brederoo 1972

M. oreas subsp. oreas Taylor 1991

Telo kroglasto do podolgovato, velikost 10-15(35) x 10-18 cm; reber (11)12-16, 15-25 mm visoka; areole 994-6 mm. Bodic 9-15; srednje 1-4, spodnje 35-45 mm dolge; stranskih 8-11, spodnje 40-80 mm. Cefalij 12 x 4-8 cm, temno rdečerjav. Cvet svetlo do temno roza-magenta barve, nektarij(3.6-)5-6.2 x 4.2-5 mm, ostanek cevi 5-8.5 x 3.3-6.5 mm, cvetna kožica 3.5-7 x 1-2 mm, 20-33 vidnih od zgoraj. 5-6 brazd pestiča, 1-1.7 mm dolge, bele, roza ali rdečkaste. Plod rdeč na vrhu, magenta do roza v sredini, spodaj skoraj ali popolnoma bel, kijaste oblike, velik 14-28 x 0.8-1.15 mm, lupina izbočena.
Raste na bolj ali manj izpostavljenih mestih na gnajsu in nerodovitnem skalovju okoli Rio Paraguacu pod 500 m nm v vzhodni Bahii, Brasil.

V severno vzhodni Bahii še ni dovolj raziskano področje, kjer se pojavlja tudi Melocactus bahiensis subsp. bahiensis. V okolici Mun. Monte Santo ob cesti za Andorinho, blizu vasi Pedra Vermelha, je najdena populacija z nekaj primerki hibridov. Rizzini je v svojih opisih podvrst bahiensis, submunitis in conoideus uporabil bolj ali manj kratkoiglaste vrste, ki pripadajo vrsti oreas. Rizzini ni poznal pravega bahiensis, poznal je le južno podvrsto M. lensselinkianus.

Braun je opisal M. rubrisaetosus kot samostojno vrsto iz Milagresa, ki naj bi se od oreas razlikovala po številu reber. Pri oreas je število reber pri tipu toliko različno, da obsega tudi Braunov opis.

M. oreas subsp. cremnophyllus (Buining & Brederoo) Braun 1988

Telo kroglasto do zelo sploščeno,pogosto ostane majhen, velikost 8.5- 12 x 13.5-14.5 cm; reber 10-13, raje manj, 15-25 mm visoka; areole 6x5 mm. Bodic 9-13; srednje 1-4, 27-40 x 1 mm dolge; spodnja rahlo zapogn­jena navzgor; stranskih 8-9, štrleče do rahlo ven zapognjene, spodnja 55-70 x 1 mm, najbolj upognjena.

Raste na bolj ali manj izpostavljenih mestih na kristaliničnem in apnenčastem pesku in granitnih skalah, 700-1000 m n. Zahodno od Seabre v Bahii se meša in križa z M. concinnus.

Vse vrste oreas se pojavljajo v Pernam­bucu in so zelo pogosti ob cestah na kamnitem terenu v Arcoverde, Pesquiera in Garanhuns.