Kdo smo

Kdo smo?
Kdo neki. Smo odpadnik iz nekdaj toplega gnezdišča skupnega kaktusarskega, ki je leta 2007 slavnega v maloro šlo in prepihu krivda je pripisana, da ven so miši vse zbežale. Gnezda miši rabijo ne več. Hladnega in burje polnega že ne. Odpadnik vsak zdaj svojo slamo mlati, pa čakam zrnja zmlatenega polno bero.
Zdaj, ko se je leto obrnilo, lahko malo razširim tole zgodbo, da jo bodo poznali tudi tisti, ki je ne poznajo.
Pravljica o lepi kaktusarski deželici je nastala pred štiridesetimi leti, ko je par zanesenjakov ustanovilo društvo Ljubiteljev kaktej. Namen društva je bil organiziranje izletov v Italijo, kjer je bil kofe cenejši. Društva so imela več možnosti, da neopaženo prešvercajo toliko kave, kot jo potrebujejo za vsakdanje socialistično kofetkanje. Skupno tem ljudem pa je bilo, da imajo radi tudi kaktuse.
V tridesetih letih se je zamenjalo precej ljudi, sistem, zamenjale so se gospe, ki so se hodile pozimi pogret na predavanja in društvo je postalo pravo pravcato društvo kaktusarjev. Imelo je izobraževalno funkcijo, organiziralo je izlete v vrtnarije, izdajalo je društveni bilten, člani pa so se mesečno srečevali na predavanjih, po katerih je sledilo skupno druženje ob večerji.
Sčasoma so se aktivnosti društva ustalile na prijetnem organiziranem srečevanju ljubiteljev kaktusov. Zanesenjaštva ni bilo več in ljudje so začutili dolgčas. Zaželeli so si sprememb.
V društvo je zavel nov veter iz vzhoda. Napolnil je vse kotičke in dodobra prevetril zaspance. Kaktusarjem je bilo to všeč in veseli so bili sprememb. Vendar je veter iz vzhoda nosil ogenj in pepel. Tisti, katere je osmodil, so se uprli. Nastalo je več taborov in tisti, ki so vohali smrad opečenega mesa, so začeli kričat. Na prizorišče so vstopile staroste, ki so se mislile, da bo ogenj prinesel novo energijo. Prepričali so kaktusarje, da soglasno izvolijo novo glavo in to so tudi storili. Žal je na prizorišče je stopil zmaj, ki je bruhal ognjeno sapo. Ostali so le tisti, ki so imeli dovolj mehko hrbtenico, da so se upognili do tal.
Čeprav je zmaj obljubil marsikaj, je njegov žar pogorel. Ostalo mi je le toliko ognja, da je žgal neposlušne. Zdaj ni bilo niti tistega, kar je bilo prej. Ni bilo prijetnih srečanj, ni bilo obvestil, ni bilo - ničesar več. Na kaktusarskem področju je nastala praznina. Da bi se zapolnila, je najprej nastal Informativni portal Kaktu.si, ki je obveščal ljubitelje kaktusov o dogodkih in novostih, nastale so predstavitve zbirk, objavili so se novi članki.
V letu 2009 pa je nastal tudi forum Kaktu.si, ki je omogočil debate, saj so v zmajevem gnezdu zamrle. Odpadniki niso več odpadniki in zmajevo gnezdo je pogorelo v lastnem ognju. Člani foruma Kaktu.si rastejo v novi rod, ki bo brez gnezda nadomestil uradno organizacijo. Zdaj vemo, da za dobro funkcioniranje skupine potrebujemo le dobro voljo.
Še vsi zmaji pa so na koncu zakurili same sebe.