Uhica je napisal:

Zvone kak to misliš, da rože (rastline) za vrtnarja ne cvetijo? Sej ne gnijejo

Vrtnar vzgoji rožo z ljubeznijo, vendar ne zase. Sadove njegovega dela uživajo drugi. Vrtnarjenje je proces, saj življenje traja in se dogaja. Cvetenje in smrt sta del tega procesa in posedovanje prinaša razočaranja. Rože pa itak niso nikogaršnja last in cvetijo same sebi v namen. Uživanje njihove lepote je naša eksploatacija, pri kateri uživamo. V sožitju.

Ali po damače prevedeno v stvarni jezik: Bog je ustvaril Evo, da ima Adam kje grešit.

Uhica je napisal:

... Da nebo narobe vzeto... Kar se tiče rož na nogah... sem želela povedati, da sprejmi osebo takšno kakršna je ne glede na to, če je tečna al slabe volje ali kot pravite moški.... ZATEŽENA.... itd..., ne pa samo eno izmed njenih dobrih lastnosti, ostalo pa zavržeš, ker te pač enostavno ne zanima... in pol so za vse krive rožice

Sprejemanje ljudi takih kot so je lastnost osebnostno zelo visoko razvitih ljudi in takih je malo. S tem imam sicer težave, po drugi strani pa mi nekako uspeva ljudi sprejet take kot so, seveda do neke meje. Preko te meje, ko me začne neka lastnost na nekom preveč motit, se umaknem, ga težko toleriram, redko zahinavim, pogosto pa mu skušam na nek način nekaj dopovedat. Netoleranca čudnih lastnosti kakšnega človeka je lastnost mladih neizkušenih ljudi. Starejši z leti dojamejo, da se mora človek pač z leti marsikaj naučit in da ni ravno sam kriv za tiste lastnosti, ki jih nosi v sebi. Večino čudnih navad imamo namreč privzgojenih, zato bi morali tisti, ki nas sodijo, sodit naše starše, pravzaprav stare starše, če ne kar Erazma Rotterdamskega ali pač tistega prednika, ki si je neko navado pač izmislil na novo.

Spomnim se sodelavcev v prvi ali drugi službi. Starejši sodelavci so se samo nasmehnili mojim neumnostim in provokacijam, mlajši pa bi se kar kregali. Za sprejemanje je treba pač dozoret in enemu uspe prej, drugemu kasneje, komu pa ne uspe nikoli. Ponavadi tistemu, ki se ukvarja predvsem z drugimi zagotovo ne uspe.

Ja, pa še to: zreli ljudje ne obtožujejo, ne obsojajo in se ne vtikajo v razmerja drugih. Odpuščanje je zdravilo modrih ljudi. Zamere bolijo tistega, ki zameri, bolj kot tistega, ki mu je zamerjeno. Moder človek odpusti, saj se s tem reši svoje bolečine.

Dobro je odpuščat, še bolje je pozabit. Najbolje je ne zamerit.

Hmmmm, se mi zdi, da stopnja šimfanja ni vedno povezana z močjo zamere.