V letu 2005 sva z Marjanom Donkom potovala po Argentini in čilu. Prvi del slik iz južne Argentine in Čila sem objavil na posebnih straneh o potovanju po Argentini in Čilu, slike iz severne Argentine pa so ostale v predalu. Zato sem slike zbral, skopiral na strežnik in jih programsko vrinil med komentarje v to temo. Nekaj jih še očitno manjkalo in sem napake popravil ročno, upam pa, da se zaradi posega v podatkovno bazo ne bo sesedel forum. Glede na to da po dvanajstih urah zadeva še vedno deluje, je bil očino postopek pravilen.

Severni del Argentine je enako zanimiv kot južni, le da so nekatere doline bolj bogate z vegetacijo. Slike so zaradi rumen-rdeče pokrajine rdečkaste in bi potrebovale dosti obdelave, vendar zaradi pomanjkanja časa to nisem uspel uredit. Prve slike so nastale že zakoj po nočitvi v nekem hostlu nekaj kilometrov pred Susquesom, katerega smo kasneje obšli. Kraj se nahaja na približno 3300 metrov višine, zato je klima hladna, pokrajina pa ustrezno pusta. Okoli hostla je bila dolgočasna pustinja, v kateri pa sva našla nekaj malih maihuenopsisov, ki so bili precej obdelani, tako od kozjih zob, kot. kot sem kasneje ugotovil, od črvov vrste Cactoblastis.

Slike se marsikje ponavljajo, vendar si boste morda vzeli čas za ogled  in take preskočili. Ostrina je ponekod v slikah pomanjklljiva, saj so nekatere posnete skozi šipo avtobusa ali v slabih svetlobnih razmerah. V tem času je bilo pretežno oblačno vreme, zato je pokrajina marsikje videti pusta, kar tudi je. Barvite plasti, zanimive oblike kamenja in razgibane gorske verige so zarado širnosti pokrajine videti bolj dolgočasne, kot so v resnici. Bili tam pa videli!

Obiskali smo precej krajev, ki jih poznamo samo iz kaktusarskih potopisov. To so resnični kraji, kjer živijo ljudje. Prostrane pokrajine, velika mesta, stotisoče prebivalcev, nekateri v manj znanih ogromnih mestih, nekateri živijo v malih, vendar nam bolj znanih naseljih - Purmamarca, Quilmes, Belen, Londres. Domačini ne vedo, kaj bi počeli s kaktusi - še dobro, da je tako, sicer jih tam ne bi bilo več.

Marsikatera vrsta kaktusa, ki je nam dokaj nezanimiva, je tam redka, čeprav zaenkrat morda ni ogrožena. Tako se mi je zdelo zanimivo, da je kakšen kaktus, kot na primer nam nezanimivi Trichocereus candicans, Cereus aethiops in nekateri drugi, v naravi zelo redek. Rešuje jih dejstvo, da imajo učinkovit način razmnoževanja, da živalim in ljudem niso zanimivi in morda tudi to, da so redko razmetani med ostalo vegetacijo. Tako jih živali niti ne opazijo.

Slik je preko 700. Kdor si jih bo želel ogledat, bo imel kar nekaj dela. Kar pogumno - niso vse tako dolgočasne kot te na prvi strani.