Berem, da po Freudu izpadanje zob v sanjah simbolizira kastracijo in občutke krivde zaradi samozadovoljevanja.

Tega ne sanjam. Ampak v resničnosti je ravno nasprotno: bolj se mi majejo in izpadajo zobje, bolj se mi .....

Bodimo optimistični! Ni vse tako črno kot je včasih videti.

V življenju se zgodi mnogo dobrih in slabih dogodkov. Razlika med nami je v tem, kako si te dogodke tolmačimo. Oboje je pomembno - kako si razlagamo slabe in kako dobre dogodke. Če razložimo slab dogodek kot lasten neuspeh in sklenemo, da stanja ne moremo spremeniti, se nam v zavest zapeče ta informacija.

Na primer: recimo da mi ni uspelo nacepit par kaktusov. Posledica je, da si lahko rečem: nikoli mi ne bo uspelo cepit kaktuse. S tem pridem do naučene nemoči in obupam nad ponovnimi poskusi.

Nekateri smo malo drugačni. Če nam ne uspe nacepiti kaktus, bomo kljub temu čez teden ali mesec poskusili ponovno, in če nam tudi takrat ne uspe, bomo naslednje leto poskusil še enkrat. Krivili ne bomo svoje nesposobnosti ali samega sebe, ampak bomo našli krivca v slabi podlagi, okuženem cepiču, slabem vremenu, pršicam in ne vem čemu še vse. Naš pojasnjevalni slog je drugačen in ohranjamo upanje na uspeh, čeprav smo krivdo prevalili na nekaj drugega. Verjetno je, da ne bomo prevzeli pesimističnega stališča do dogodka.

Pojasnjevalni slog ima lahko časovno dimenzijo, dimenzijo obsežnosti ter poosebljenje.

Ja, entuzijasti smo običajno optimistično naravnani. Sandi, če bi imel pesimističen model razmišljanja ali privzet vzorec naučene nemoči, ne bi niti pomislil na to, da bi lahko rastlino sploh poskusil reševati. Ker imaš optimističen pojasnjevlni slog, si poskusil, čeprav veš, da praktično pozimi nimaš pri cepljenju nobenih šans.

Priznam, da jaz pozimi ne bi niti poskusil cepiti propadajoče rastline, že zaradi tega, ker sem prekleti realist.

Ampak zdaj pa pojdimo malo naprej. Ravno na najinem primeru sva ugotovila, da nekateri kljub temu, da nam nekaj ni uspelo, vztrajamo naprej. Naše 'pobiranje' iz tal je odvisno od tega, kako si tolmačimo trajanje negativnega dogodka. Pesimist bo negativen dogodek vzel za trajnega, optimist pa se bo zavedal, da je bil to le en dogodek, ki je že minil ali pa ne bo imel dolgoročnih posledic. Pesimist bo slabe dogodke označil z besedami, ki naznačujejo neskočno trajanje. Na primer: imam neozdravljivo sladkorno; moj brat je luftar; nikoli ne bom dober fuzbalist. Optimist bo trajanje označil z: odkrili so mi sladkorno bolezen; moj brat danes spet zabušava; ne znam pravilno brcniti žuge. V prvih pesimističnih razlagah je trajanje slabega stanja trajno, v drugih primerih pa naznačuje omejeno trajanje. Recimo, brat se bo morda jutri spokal kaj delat in pravilo ne bo več veljalo. Optimist torej pričakuje, da se bo stanje enkrat spremenilo.

Če gremo nazaj na neuspešno cepljene kaktuse, bo pesimist rekel: A. caput-medusae so tricky in se jih ne da uspešno cepiti. Trajanje težave je torej trajno, dosmrtno. Optimistična razlaga je v stavku: teh pet primerkov  je bilo problematičnih, ker je rastlina odmirala. Trajanje velja torej samo za tistih pet primerkov in nič več.

Ko nam nekaj ne uspe, smo oboji pobiti, pesimisti in optimisti. Pri zaznavanju učinka dogodka smo enaki. Razlika je le v tem, da se optimisti prej ali slej poberemo, saj stanje ne vzamemo za trajno.

Trajanje je pomembno tako pri slabih kot pri dobrih dogodkih. Če trajanje dobrega dogodka v kratkem pozabimo, smo dolgoročno optimistično slabo naravnani. Če mi uspe cepljenje kaktusa in v petih minutah pozabim na uspeh, bom morda naslednjič pri neuspehu prevzel pesimističen način razmišljanja. Optimistično trajno naravnan človek bo po uspehu rekel: pri cepljenju kaktusov sem uspešen. Dobro znam cepit kaktuse. V tem primeru bo naravnanost trajna.

Na kratkotrajno pojasnjevanje pozitivnih dogodkov vpliva pretirana kritičnost. To, da je prevelika samokritika morilka dobre volje, občutim tudi na svoji koži.

Če za neuspeh krivimo sebe, potem notranje poosebimo stanje. Tisti, ki za neuspehe krivijo zunanje vzroke, so na boljšem kot tisti, ki za vsak neuspeh najdejo krivca v sebi. Ljudje, ki za neuspehe krivijo sebe, imajo nizko samospoštovanje in se posledično nimajo radi.

Če se mi cepiči niso prijeli, si lahko rečem, da sem nesposoben, da sem slab gojtelj ali da nimam pojma o cepljenju. Vse take izjave kažejo na ponotranjenost gledanja na stanje. Če se imam rad, bom ugotovil, da so bile podlage zanič ali pa bom našel kakšen drug zunanji vzrok. V tem primeru bom ohranil samospoštovanje, saj se nisem obtožil za stanje, katerega morda niti nisem povzročil sam.

Paradoksalno je, da je prevalitev krivde za neuspeh na nekaj ali nekoga drugega del ključa do optimizma. Vendar pri tem ne smemo izgubiti občutka za odgovornost. Usmeritev k lastnem samospoštovanju ne sme biti vzrok za povzročanje ali opustitev dejanj na tak način, da bi krivdo za posledice prenesli na nekoga drugega.

Na začetku smo rekli, da se lahko pesimizma naučimo, če imamo tak pojasnjevalni slog. Ali se lahko potem naučimo tudi optimizma?

Lahko.

Namreč, tako optimisti kot pesimisti pokasiramo v življenju enako število slabih izkušenj, le da se optimisti prej poberemo.

Prva stvar, ki jo lahko naredimo, da se v premlevanju negativnega dogodka prekinemo. Ko se zavemo, da nas slab dogodek vleče v premlevanje in pesimizem, butnimo z glavo ob steno (lahko tudi dobesedno, le ne razbijte si butice) in si recimo: "Stoj! Ali je stanje res tako?"

Nato skušajmo tok misli preusmeriti. Razmislimo, kakšni so pravzaprav dokazi za omenjeno stanje. Ali smo jih pravilno ocenili ali pretiravamo?

Razmislimo, ali obstaja drugačna razlaga za dogodek. Ali smo sploh prav interpretirali dogodek? Sem dobil šus v šoli zaradi tega ker sem bedak ali ker je bil test res nenormalno težak, učitelj pa tisti dan skrajno siten? Ali obstaja če kak razlog za neuspeh?

Razmislimo, kakšne so zares posledice dogodka? Bo šla moja kariera res k vragu, ker sem dobil šus pri matematiki, me čaka popravni izpit ali slaba ocena sploh ne bo bistveno vplivala na uspeh? Če je neka situacija neprijetna, se zaradi tega svet še ne bo podrl. Razmislimo o tem.

Morda bomo videli v slabem dogodku celo korist. Šus pri matematiki me bo opozoril, da si bo treba za ta predmet vzeti več časa. Namesto premlevanja slabega dogodka raje ocenimo posledice in sklenimo, kaj bomo naslednjič storili ob takem dogodku.

Na ta način prekinemo negativni pojasnjevalni slog. Naše pesimistične trditve spodbijamo z drugačnimi trditvami. Šus pri matematiki mi ne bo uničil kariere, naučil se bom in šolo bom opravil z odliko. En šus še ne pomeni tragedije, bil je pač slab dan, saj je dobilo šus pol učencev. Morda je učitelj v naglici pobasal napačne teste za višjo stopnjo in tega zdaj noče priznati, pa tudi ocenjeval je prestrogo. Do zdaj sem dobival samo štirice in petice, zato je to le naključje.

Ko poiščemo razne druge možnosti, ocenimo svojo raven energije: dobro se počutim in zdaj lahko jasno razmišljam. Zdaj imam voljo, da stopim do učitelja in ga vprašam, kje je bila težava. Verjetno sploh ni tako, kot sem si sprva zamišljal.