Mislim, da počasi ugotavljamo pomen biološkega boja proti škodljivcem. Vse skupaj smo žal ustvarili sami: rdeči pajek ni škodljivec, če nimamo v rastlinjaku kaktusov. Ko ji postavimo not, postane ta golazen velika nadloga, ki jo lahko polivamo s kemijo na vsakih štirinajst dni, pa ni uspeha. Zato se zdaj obračamo nazaj k mami naravi.

Naj bom pošten - z bio metodami v zbirkah ne bomo učinkovito delali red, lahko pa poskusimo. Fitopatologi vam bodo vedeli povedat, da je stanje glede škodljivcev in bolezni najslabše v bio-vrtnarijah. Tudi sam imam s tem slabe izkušnje.

Vseeno nisem vrgel puške v koruzo. Že pred nekaj leti sem poskusil zmanjšati populacije rdečega pajka s kolonijo predatorskih pršic vrste Amblyseus californicus. Morda je zadeva takrat delovala, ampak narobe bi bilo pričakovat, da bodo v rastlinjaku zdaj leta in leta lezli okoli le predatorski Amblyseusi. Že v naslednjem letu mi je rdeči pajek delal veliko škodo, zato sem se vrnil nazaj k akaricidom. Ampak v lanskem letu je kljub petkratnem tretiranju sejance intenzivno potolkel rdeči pajek!

Vseeno bom ponovno poskusil s predatorji. Prvo napako sem že naredil: naročil sem paket živalic in šele na to za vsak slučaj pogledal med sejanci, ali bodo imeli predatorji kaj jesti. Na moje veliko presenečenje nisem v rastlinjaku našel niti ene temeljito okužene rastline, morda celo da so bili tisti primerki pršic, ki sem jih opazil, le prah. Predatorje bom zdaj raztresel med kolonije tripsov, ki se trenutno pojavljajo na gimnokalicijih in če bo po sreči, se bodo pretolkli do avgusta na cvetnem prahu in na ličinkah tripsov. Če pa bo po sreči, bom poskusil kolonijo predatorjev ohranjat na daljši rok v kakšnem improviziranem inkumbatorju.