Kaktus sem postavil tako, da se je v ozadju pojavila modra barva. Kljub temu, da je površina mala, je učinek zelo slab.

Modra barva je očem zelo prijetna, vendar je kljub temu, da modra barva ni močna barva, zelo moteča. Je namreč dokaj nenaravna in v večini primerov slabo vpliva na sliko. Izjema je le modrina neba, pa še to je pogosto težko na dober način vključiti v sliko.

Pri fotografiji kaktusov se pogosto uporabi močno svetlomodra barva, ki naredi močan kontrast, vendar je rezultat nekako 'umetna' slika.

Bi morda učinkovalo svetlo rumenkasto ozadje grusonijevih bodic?

Žal ne. Ozadje je premočno, čeprav je kontrastno. Rumena barva, sploh osvetljena, prevpije vsak motiv. Zdaj se lahko odločamo še med belim in črnim ozadjem.

Najboljše je seveda črno ozadje, saj naredi najboljši tonski kontrast med rastlino in okolico. Če primerjamo to in prejšnjo sliko, tu ni več opaziti ozadja. Dobimo ga tako, da motiv malo bolj osvetlimo ali pa kasneje popravimo kontrast s tonsko krivuljo.

Tudi taka slika je lahko dobra osnova za fotomontaže, ker lahko ozadje izrežemo z eno samo potezo.

Najpogosteje pa se nepazljivim fotografom v sliki pojavi motnja, ki je v naravi zelo majhna, pa vendar v sliki naredi grdo motnjo. V tem primeru sem namenoma izbral pozicijo kaktusa, v kateri se je za njim pojavila mala zelena etiketa.

Take etikete sem dal pred leti namenoma izdelati Adžagi, da bi ločil zbirko od drugih rastlin, pa se je ta barva pokazala kot zelo neprimerna. Pri vsaki fotografiji se moram zelo izogibati tem etiketam, ker pokvarijo prav vsako sliko.

Na enak način bomo obravnavali vse prejšnje barvne motnje, od modre, rdeče, rumene, posebej pozorni pa bodimo na vijoličaste predmete, saj je vijolična v naravi precej nenavadna in redka barva, zato takoj pritegne pozornost.

Tej težavi ponavadi pravim 'sindrom rumenega bagerja', namreč zaradi malih predmetov v ozadju, ki v sliki naredijo velike packe.

V naravi malce težko, se pa črno blago pogosto uporabi za fotografijo rastlin doma. Sam imam za to črn žamet, da odbije čimmanj svetlobe. Pri navadnem blagu se je namreč še vedno videla tekstura blaga.

V naravi se lahko v primeru manjših motivov ozadje zatemni z marelo ali velikim kosem papirja. Pri malih motivih pogosto kakšne moteče dele zasenčim kar za roko, vendar je tako težko fotografirat, ker je treba držat fotoaparat z eno samo roko. 

Pa navš mislu da ne bi bila to dobra reč, imet v puščavi marelo na hrbtu pripopano, pa naj bo črna, prižasta ali bela. Vsaka naredi dobro senco, al motivu al butici. Problem je samo v tem, da so Copiapoa večje kot marela in bi bla senca premajhna.

Čile so mile, Atacama je dokaj hladna puščava. Mislim, da mi je bilo tam samo enkrat vroče, pri Cifunchu, ko sva z Marjanom lezla na en hrib. Celinski nižinski del Argentine je bil hujši. Najbolj se spomnim Marayesa, ko se nisem mogel s komolcem naslonit na vroča tla, da bi posnel neki tefrokaktus. Pol ure na soncu, pa rabiš pol dve uri hlajenja.