Na Lanzarotu je bil Izi in mi je pokazal fotke tega parka in pokrajine. Posebno so me je zanimala rastišča karalum, ki jih je tam našel. Sam park je pa arhitekturni podvig, da o rastlinah ne govorim. Je pa tako, da slika ne prikaže razsežnosti parka in velikosti rastlin, tako da je res to zadevo bolje videt v naravi kot preko ekrana.

Kanarski otoki imajo idealno klimo za kaktuse, ki imajo radi visoke nočne temperature. KLjub temu, da so gojeni na prostem, so zelo lepi. Večina najlepših grusonijev in ferokaktusov prihaja ravno od tam.

Ja, po slikah sodeč je tole res en krasen Jardin de Kaktus. Se mi zdi, da je tole kar must see zadeva, če greš tja dol...

Tudi jaz sem bil tam. Dvakrat.

Tja sem šel pač zato, ker nisem imel česa početi. Sem si mislil: kaj pa vedo ti Španci o kaktusih. Videl sem že cel kup njihovih kaktus-jardinov, pa ni bilo za dol past.

Potem sem ostal odprtih ust. Tukaj je iz ene povprečne brezvezne zbirke, ki je ne bi pes povohal, en emigrantski umetnik ustvaril mojstrovino svetovnega formata. "Brezvezno" sem jo označil zato, ker se po številu vrst tudi približno ne more primerjati s Čohovo zbirko. Da ne govorim o določenih posebnih, redkih in dragocenih vrstah. Kaj smo naredili mi? Dvakrat toliko kaktusov smo zbasali v rastlinjak, brez reda in sistematike ali vsaj razvrstitve po geografskih ali kakšnih drugih zakonitostih. Še vedno dobro, a imeli smo priložnost...

No, tukaj na Lanzarotu jim je pač ratalo. Za mnoge vrste je tukaj res idealno a za za drugo polovico sploh ne. Zelo klavrno rastejo mamilarije in ehinocereusi. Rebucij, lobivij in ehinopsisov pa sploh ne morejo gojiti. Ko pogledaš izbor vrst, opaziš, da biserov sploh ni. In potem se vprašaš, kaj je tukaj sploh za videti.

Ti kaktusi, ki so rastejo tukaj, so res za podalpske zbiralce "manjvredni", so pa estetsko tisto, o čemer sanjamo, pa ne bomo nikoli posestvovali. Ker pri nas kaj takega enostavno ni mogoče vzrediti. In za ljubitelja narave, ki ni ravno specialist za pediokaktuse in ibelmanije, je ta vrt raj.

Nekaj slik se je dalo videti na zadnjem srečanju DPKS, ki sem se ga udeležil, preden sem izvedel, da sem nezaželen v društvu. Nekaj malega pa se da videti na naslovu: http://www2.arnes.si/~sopjslat/kaktusi/lanzarote.htm 

Moram reči, da je tale Juretov komentar povedal o vrtu več kot vse slike in besede. Da na Kanarskih otokih fantastično uspevajo le nekateri kaktusi, smo že nekako sklepali iz pripovedovanj in slik, videnje parka kot enkratne arhitekturne celote pa je neka osebna izkušnja, ki velja več kot gol opis. Pri gradnji vrtov se na to dejstvo žal pogosto kar pozabi.

To bi pa js mev doma.

Jaz se bom, če bo šlo vse po sreči, na Lanzarote odpravila v začetku drugega leta.

Nabavila sem si dva vodiča, da približno skontam, kaj me tam čaka.

Torej, Jardin de Cactus v Guatizi, 17 km SZ od glavnega mesta otoka Lanzarote, je projiciral Cesar Manrique, "na noge" pa so ga postavljali med 1987 in 1992. letom.

Terasta "luknja" z nasadi kaktusov je nastala na mestu, kjer so vaščani prej kopali vulkanski pepel, s katerim so gnojili polja. Arhitekt Manrique je luknji dal le malo bolj umetniško obliko.

Večina navadnih smrtnikov ob obisku tega vrta sploh ne opazi, da tam, kaj manjka (vrste ki potrebujejo zimski počitek na hladnem!) ... Mislim, da je vrt vreden enega popoldneva, kljub vsemu.