Muholovka, mesojedka, čeljustnica - Dionaea muscipula.

Pred desetimi leti mi jih je nekaj dal Franci Pretnar. V enem tednu sem jih uničil. Posušil seveda. To je močvirska rastlina, ne kaktus. Zdaj z njimi ravnam bolje - zdaj jih utapljam v obilnih jesenskih padavinah in jim kar paše.

Muholovka je majhna rastlina iz družine rosikovk, ki uspeva v revnih tleh, kot so mokrišča. Pomanjkanje hranil rastlina nadomešča s proteini živali, ki jih lovi v pasti. Muholovka večinoma lovi muhe in pajke in jih je sposobna prebaviti. Dionaea muscipula je monotipska rastlina. Njena najbližja sorodnica je  Aldrovanda vesiculosa. Znanstveniki domnevajo, da se je rastlina razvila iz sorodnih rastlin iz rodu Drosera.

Dionaea muscipula raste v vlažnih savanah v tleh, revnih z dušikom in fosforjem. Je majhna in počasi rastoča rastlina in prenaša oziroma potrebuje občasne požare, ki uničijo večje konkurenčne rastline. Preprečevanje požarov s strani prebivalstva v njenem naravnem okolju pomeni resno grožnjo njenem obstoju. Raste le v Severnih in južnh delih Karoline v ZDA v območju, širokem le slabih 100 km. Obstajajo tudi naravno razširjene populacije muholovk v severni Floridi in New Jerseyu.

Dionaea je dobila ime po Dioni (Afroditi), boginji ljubezni, hčerki Jupitra. Rod je opisal J. Ellis leta 1773. Vrstno ime muscipula je dobila po muhi (Musca = muha). V angleščini jo imenujejo Venus Flytrap, kar pomeni 'venerina past za muhe' (iz Venera - rimska boginja ljubezni).

Ima aktivni tip pasti. Je majhna rozetasta rastlina, ki doseže v premeru dobrih deset centimetrov. Običajno ima štiri do sedem letnih listov, ki izraščajo iz drobnega podzemnega zadebeljenega stebla. Posamezen list doseže s pastjo vred dolžino 3-10 cm. Jeseni nadzemni zeleni del rastline odmre, zimo pa preživi podzemni zadebeljeni del stebla. Listi prično izraščat spomladi, dolžina listov pa je odvisna od zunanjih pogojev. Veliki listi in pasti nastajajo pretežno po cvetenju rastline.

Past izrašča iz konic listov v obliki dveh rahlo zaobljenih lopatic. Na robovih pasti so drobni zobci, ki preprečujejo žrtvi pobeg, na notranji strani vsake lopatice pa so trije senzorji, ki sprožijo zapiranje pasti, ko se jih insekt dotakne. Past se zapre v desetinki sekunde, hitrost zapiranja pa je odvisna od zunanje temperature, osvetljenosti, vlage, velikosti plena, predvsem pa od zdravja rastline. Past se ne zapre ob prvem dotiku senzorja, ampak le v primeru, če se insekt dotakne drugega senzorja v času dvajsetih sekund. Tako rastlina prepreči nepotrebno zapiranje pasti v primeru nekoristnega plena ali dežja. Pasti se na notranji strani poleti obrarvajo rdeče in imitirajo barvo mesa, kar privabi muhe. Na robovih listi izločajo sluzi.

Kot večina drugih mesojedih rastlin se tudi muholovka orientira na lov na določene vrste insketov, ki so prisotni v njeni okolici. Njen pretežni plen niso le muhe, ampak se deli na dobro tretjino mravelj, tretjino pajkov, desetino kobilic in desetino hroščev, letečih insektov pa je na njenem jedilniku manj kot dvajsetina.

Zapiranje pasti povzroči kombinacija elastičnosti, napetosti in oblike listov. Sam princip premikanja ni popolnoma znan, domneva pa se, da se po sproženju senzorjev premakne kalcijeva črpalka, ki povzroči hitro spremembo turgorja tkiva v delu, ki spaja oba dela pasti. Oblika lopatic omogoči zapiranje pasti v tako obliko, da onemogoči plenu pobeg.

Če se plen ujame v past, se začnejo stimulirati notranja tkiva listov. Ti nabreknejo in začnejo izločati encime, ki razgradijo plen. Princip razgradnje plena temelji na oksidativnih spremembah proteinov, pri katerem glavno vlogo igrajo kinoni. Taka oksidativna razgradnja povzroči razpadanje živalskih celičnih sten. Pri razgradnji sodelujejo tudi druge snovi, kot so proteaze in drugi encimi razgradnje. Razgradnja poteka približno deset dni. Rastlina iz plena izčrpa večino snovi, zato od insekta ostane le hitinski oklep. Po tem procesu se past odpre in je pripravljena na lov na novo žrtev.

Mesojedke se razmnoži s semenom, z deljenjem rastlin ali z listnimi potaknjenci. Seme nastane po oploditvi cvetja, ki se pojavi na cvetnem steblu enkrat ali dvakrat letno. Seme je drobno, črno in s svetlečo površino. Semena se poseje na vlažen substrat, kakršen se uporablja tudi za gojenje odraslih rastlin, pri 20 stopinjah Celzija. Seme vzkali v nekaj tednih. Sejanci potrebujejo do odrasle faze pet let. Rastline razmnožimo tudi z raztrgavanjem koreninskega dela rastlin v koncu poletja, za vzgojo z listnimi potaknjenci pa je potrebna potrpežljivost. Liste potrgamo pri koreninski bazi, odstranimo pasti, liste potaknemo v šoto, lončke pokrijemo z vrečkami in vsebino vzdržujemo vlažno in v senci. Potaknjenci rastejo hitreje kot sejanci

Mesojedka je sicer znana kot zelo zahtevna rastlina za vzgojo, vendar je to mnenje napačno. Je močvirska rastlina in potrebuje neprestano vlažna tla. Sadi se v navadno neobdelano šoto, kateri dodamo tretjino ali polovico vulkanskega peska ali Perlita. Sadi se v globoke lončke, ki naj imajo 10 cm globoko dno. Presaja se jih na dve leti v začetku pomladi, lahko že februarja, najkasneje pa ko začne substrat smrdet po gnilobi. Pri presajanju bodimo pozorni, da preveč ne poškodujemo mlade bele korenine.

Je rastlina hladnega podnebja in ne prenaša vročega podnebja. Prezimi pri temperaturah celo do -7 stopinj Celzija, v času prezimovanja pa preživi le podzemni del rastline. Muholovke, ki prezimujejo na toplem in ne preživijo določenega mirovanja, postopno hirajo in odmrejo. Prav tako odmrejo, če se substrat za neko obdobje presuši.

Zaliva se z mehko vodo, najbolje dežnico ali z destilirano vodo. Pri uporabi vodovodne vode se šota zaapni in rastlina po nekaj mesecih propade. Lončki z rastlinami naj v poletnem času stojijo v vodi. Pozimi naj bo zmerno vlažna, torej jo občasno zalijmo on odvečno vodo odlijemo.

Dionaea naj raste poleti na direktnem soncu, kjer bo dobila tudi tipično rdeče obarvane liste. Pozimi ji ustreza temperatura okoli +5 do +10 stopinj Celzija in nekateri jo shranijo kar v hladilniku pri +4 stopinjah Celzija. Poleti se lahko temperatura dvigne do +35 stopinj Celzija. Jeseni odmrejo skoraj vsi listi in takrat je v stanju mirovanja -  v šoti pa ostane živa sredica.

Gnojenje povzroči propad rastline, zato muholovk ne gnojimo. Dovolj je, da čez leto ujame nekaj žuželk, s katerimi dobi dovolj proteinov in drugih snovi za svoje preživetje. Hranjenje ni potrebno, preveč nahranjena rastlina pa lahko celo odmre, ker ji prehitro uničimo liste.

Od bolezni je najbolj nevarna koreninska gniloba, edini škodljivci pa so listne uši. Gniloba nastane po napačni vzgoji, uši pa se najlažje znebimo - s peštanjem. V sezonah, ki so ugodne za razvoj ščitastih kaparjev, se lahko pojavijo na muholovkah tudi ti. Večje škode ne povzročijo.

Še sinonimi:

Drosera corymbosa Raf. (1833)
Dionaea corymbosa (Raf.) Steud. (1840)

Dionaea crinita Sol. (1990) nom.superfl.

Dionaea dentata D'Amato (1998) nom.nud.

Dionaea heterodoxa D'Amato (1998) nom.nud.

Dionaea muscicapa St.Hil. (1824) sphalm.typogr.

Dionaea sensitiva Salisb. (1796)

Drosera sessiliflora auct. non G.Don: Raf. (1833)
Dionaea sessiliflora (auct. non G.Don: Raf.) Steud. (1840)

Drosera uniflora auct. non Willd.: Raf. (1833)
Dionaea uniflora (auct. non Willd.: Raf.) Steud. (1840)