Slika slikana okrog leta 1964

Prihod obirovk je bil prvi znak, da prihaja čas obiranja hmelja. Obirovke so bile častne gostje na kmetiji zato jih je moral hodit gospodar z vozom čakat na železniško postajo, spale pa so v hiši. Poleg obirovk pa so pri obiranju hmelja so pomagali tudi sosedje, ki so hodili v tavrh. V večini primirov je obirovke priskrbela zadruga. Na naši kmetiji so obirovke priskrbeli revnejši sosedje in tisti, ki so živeli pri nas na hrani povabili svoje sorodnice iz Koroške in Rogatca. Na kmetiji so bile 14 dni do tri tedne odvisno od vremena. Dobile so hrano in pijačo na koncu pa so bile tudi dobro plačane. Moram pa dodati še to, da se je v tem času pogosto vnele tudi iskrice med mladimi fanti in obirovkami, ki so se pogosto končale tudi pred oltarjem.

Preden se je hmelj začelo obiranje so morali možje dobesedno hmelj podreti. Način podiranja pa je bil odvisen od hmeljišča. Na določenih so bile že postavljene žičnice na drugih so še bile hmelovke- (8 m dolg kol po katerem je plezal hmelj). Pri žičnicaj je bilo podiranje enostavno. Z orodjem podonim spru se je pri tleh spodrezal hmelj eden pa je celo rastlino potegnnil iz žičnice. Med tem, ko je bilo pri hmelovkah malce težje. Najprej je bilo potrebno hmelovko izpulit z pomočjo mačka (orodje podobno pajserju v večji različici) nato pa še hmelj spodrezati.

Ko je bil hmel podren so obiravke pričele z delom.

Hmelj se je sušil en dan v tako imenovani sušilnci. Ta sušilnica je bila narejena tako, da se je sušil v 4 fazah in se je presipal iz ene v drugo fazo.

Znak, da je kmet gojil hmelj je bila sušilnica.

V zadnji fazi se je hmelj na vozičke na katerih se mu je dodajalo ževplo v prahu. To pa zato, da so koški ostali lepo zeleni.