Spodnja zgodba se mi je zdela zanimiva in sem jo prenesel sem. Original je na http://www.joker.si/mn3njalnik/index.php?showtopic=2834. Avtor očitno ni znan.
__________________________________________________
Vse se je začelo, ko sem se odločil, kaj kupiti za darilo nečakinji za njen rojstni dan. Je velika ljubiteljica rastilin, sicer ne morem razumeti zakaj, ko pa so vendar tako, skoraj mrtve, same sebi namen. Kot postane kmalu mnogo tistih, s katerimi poslovno sodelujem. Vendar imam od njih vsaj koristi. Sem namreč maloprodajni tehnik za dobavo halucinogenih substanc, oziroma diler. Zaenkrat si še ne morem privoščiti življenja v luksuzni vili in večerij s pomembnimi, ampak vsako kariero je nekje potrebno začeti. Nečakinja je torej velika ljubiteljica zelenja, vendar je poleg tega še marsikaj. Včasih je pogumna raziskovalka sveta, ki v kartonasti škatli pluje po širnih morjih, vlasih je prefinjena gospa, ki gosti čajanke s svojimi plišastimi živalicami in včasih je slavna pop zvezdnica, ki prepeva venček refrenov napaberkovan iz vseh vetrov. Torej nadvse aktivna mlada gospodična, ki ne bi imela časa skrbeti za orhidejo. Na misel mi je lahko prišel le kaktus. Če rastejo v puščavah, si bo eden lahko tudi pri njej ustvaril nadvse lep dom. Dopoldan sem korakal po zakotni uličici, nekaj metrov nazaj sem sklenil edino kupčijo v zadnjih tednih, torej sem, po svojem spominu za matematiko zaslužil dovolj, da bom lahko kupil kakšno spodobno bodičasto stvar. Kar naenkrat sem s kotičkom očesa opazil napis cvetličarna nad neuglednimi vrati, ki so izgledala, kot da bi bila že nekajkrat žrtev kakšnega od mojih klientov v iskanju denarja za dozo. Vstopil sem in bil presenečen nad temačnostjo. Cvetličarne sem si predstavljal z velikimi izložbami in vonjem po vrtnicah, v tej pa ej bila edini vir svetlobe špranja v vratih, ki ni dajala ravno vtisa, da jo je načrtoval mizar, vonj pa je najboj spominjal na marjetice po jutranjem trebljenju samice jazbeca.Kot iz sanj me je predramil suh visok glas. "Želite?" Želel sem kaktus, vprašal zanj, lastnik glasu pa je odšel nekam v ozadje. Nisem videl vrat, vendar so tam bojda bila, saj je z njimi močno zaloputnil. Poleg mene so bili v tem brlogu le posušeni peclji, ki sem jih iz izkušenj prepoznal kot nekdanje vrtnice. Točno takšen je bil videz tistih v mojem stanovanju. Edini spomin, ki ga imam nanjo. Nekaj je prišlo vmest in nisem ji jih mogel izročiti. Nekaj v zvezi s tem, da se nikoli ne vrnem pravočasno domov, da si ne morem dobiti službe, da ne razumem ženske seksualnosti in da preveč kadim. Zanima me, če družba kajenje v cvetličarnah tolerira. Torej s peclji je tako, da nimam srca, da bi jih vrgel stran. Enega sem pa še nezavedno pobral, se zbodel in zavedel ter ga pospravil v žep."Tukaj je. Vam ga zavijem?" Bil je spet tisti nenavadni prodajalec. Očitno tudi njemu ni koristilo bivanje brez svetlobe. Izgledal je nekako zelenkast, ali pa so ga takega le ustvarjale sence, zanesljivo pa je imel nekakšno kožno bolezen, nekakšne bulice, ki so pod kotom iz katerega sem ga gledal za trenutek izgledale kot bodice. Ravno pravi poklic si je izbral, prodajalec kaktusov. Takšnemu ne bi zaupal nihče od ljudi s katerimi se sam bratim. Upam da njegovo stanje ni nalezljivo. Vendar kaktus, kaktus je bil čudovit. Mnogo lepši kot rdeča pentlja okoli glinenega cvetličnega lončka. Niti cena ni bila visoka, vendar bom vseeno moral pešačiti do doma, da si bom lahko privoščil povratno karto. Sestre ne nameravam več prositi za denar, če pa že, bom to počel šele, ko bom moral nakupiti novo zalogo. V noge po neprespani noči sicer nisem zaupal, v čevlje, ki so kazali, da si pranja nogavic ne morem privoščiti ravno vsak teden, še manj, vendar pa je bil moj duh neomajen.Korakal sem po glavnem trgu, zavil levo v še eno zakotno uličico, ki jih je mesto, nasprotno kot na razglednicah, polno, nato desno mimo najcenejših bivališč v mestu, ki še premorejo rjavo tekočo vodo, in le malo naprej je bilo treba zaviti še enkrat desno v še malo manj ugledno uličico in tam se je nahajala graščina, v kateri sem bil podnajemnik ene sobice. K sreči me je stopnišče še enkrat več zdržalo in lahko sem vstopil skozi nekoliko slabša vrata kot tista, ki si jih je lastil čudni zeleni cvetličar.Odložil sem kaktus in pogledal na uro. Imel sem še dovolj časa do vlaka in odločil sem se ga koristno porabiti. Za spanje.Imel pa sem nadvse nenavadne sanje, oziroma kar čudne. V njih se je pojavila tudi fantomska ženska, ki se v mojih sanjah pojavlja že od otroštva, vendar ne v običajni vlogi, ko se nekako znajdeva v divjem seksu in se prebudim z mokroto v hlačah, temveč jo je tokrat zgrabil namesto mene kar kaktus, bodice so se mu povečale, bile so dolge tako kot roke kakšnega košarkarja in z njimi jo je čvrsto držal, kričala ni, ampak je samo omahnila, kaktus pa jo je posrkal vase in nato so iz njega popadali koščki kosti. Prebudil sem se in se prvič zavedel, od kod mi podoba te ženske. Nekoč, ko sem ravno poganjal prve temne dlake po telesu je pozvonila na vratih, prodajala je prte, mama jo je sicer odgnala od hiše in jo ozmerjala, naj si raje najde pravo delo, kot da odira poštene ljudi, vendar sem vseeno naslednji dan, ob premišljevanju o njenih dolgih črnih kodrih, doživel svojo prvo erekcijo. Nekako se je to izgubilo v mojo podzavest, vendar sem se sedaj spomnil vsega, kot da bi se zgodilo včeraj. Vendar je v teh sanjah izgledala starejša, kot da bi se njena podoba postarala skupaj z mano, kot da bi se, tako kot sem se sam spremenil iz otroka v moža, tudi ona spremenila iz cvetoče mladenke v zapito staro veščo. Vse bolj se mi ej dozdevalo, da sploh nisem sanjal nje, ampak tisto gospo sumljivega slovesa, ki je ki včasih prosi za drobiž dve ulici naprej in o kateri se govori, da zna s svojimi škrbastimi usti pričarati raj na zemlji vsakomur, ki ji plača dva viskija. Ob misli na to sem se kar stresel in ugotovil, da se bom moral odpraviti na pot, kajti budilka je spet zatajila. Pograbil sem še kaktus, spal sem namreč oblečen, in odšel na postajo. Zakleniti sem pozabil, vendar nimam ničesar, kar bi bilo vredno ukrasti. Upal sem, da bo kdo vzel budilko in zaradi nje zamudil kakšen pomemben dogodek. V hiši sploh ni ničesar, kar bi komurkoli lahko prišlo prav. Še edino straniščno školjko so vzeli že pred dvema tednoma. Tako da sem se brez najmanjših skrbi v zadnjem trenutku vkrcal na vlak.Usedel sem se v skoraj prazen kupe, poleg mene je sedel le neki dokaj fin gospod, ki pa ga nisem pretirano zanimal, saj je ves čas bral neko eksotično revijo z dvema starejšima občanoma na naslovnici. Tek do postaje me ni prebudil, tako kot trdijo nekateri samozvani znanstveniki, zato sem kmalu zaprl oči in ob nežnem koncertu za orkester in vlak zaspal. Sanje pa so bile spet čudaške. Začel sem se spraševati, če je kaj narobe z mojo seksualnostjo. Videl sem truplo nekega moškega, olupljenega iz kože, s katerim so neke zelene špičaste kratke lovke počele mnogo hujše stvari, kot jih je videti v najdražjih filmih, ki jih v pod pultom prodajajo v trgovini za odrasle v bližini mojega stanovanja. Odprtine, ki so izgledale nadvse napačne so požirale te lovke, dokler niso na drugem koncu prišle le te spet ven iz orjaške rdeče-rjave gmote. Prebudil sem se ves moker. Očitno sem smrčal, kajti gospod si je najbrž odločil poiskati kakšen drug kupe. Odprl sem vrata in se poskusil osvežiti na stranišču. Vendar je bilo zaklenjeno, ven pa ni bilo slišati nobenega glasu. Vrnil sem se v kupe, kajti lahko bi šlo za kakšnega predoziranega narkomana in nisem želel biti kakorkoli povezan s primerom.Izstopil sem iz vlaka. Podobe iz sanj so me še naprej preganjale. To ni bila nobena erotika. Pogledal sem navzgor. Tam na klancu je namreč živela moja sestra. Nenadoma sem si močno zaželel skodelice kave. Še nekaj trenutkov je minilo in že sem se pripravljal, da pozvonim na vratih. Kot da bi bila moja nečakinja poleg vsega še jasnovidna mi je odprla v trenutku, ko je moj prst potoval proti zvoncu. Navdušeno je zakričala in se vrgla name. Zgrešila je kaktus, kar je koristilo predvsem njej, kajti njegove bodice so izgledale še ostrejše kot prej. Zvoki so privabili k vratom tudi njeno neposredno žensko prednico, mojo sestro. Začuda ona ni bila tako navdušena nad mano. Še zmeraj ne more preboleti, da nisem tip človeka za službo od osmih do štirih.Zvečer, po zabavi za okoliške otroke, smo se ga jaz, sestra in njen trenutni partner pošteno natolkli in ker sta postajala vedno manj oblečena, sem odšel v posteljo. Za spremembo je bilo enkrat lepo ležati na rjuhah, čeprav so bile ob straneh že nekoliko porumenele. Ob vonju po cigaretih sem padal vedno globje v spanec. Nato pa spet. Mora. Velika klavnica, kaktus je moril okoli, prebadal telesa, bili so trije, dva odrasla, moški in ženska, ter dekletce, moja nečakinja. Vsi so vpili, bilo je grozno, zavedali so se, da bodo umrli, vendar niso mogli storiti ničesar, kaktus se je stiskal in raztezal, vedno bolj živ je postajal, oni pa so vedno bolj trpeli, kri je špricala povsod naokoli, preluknjan mehur, ven je teklo nekaj kar je še imelo vonj po šmarnici, dekletce je še zadnjič zakričalo in tišina, vse rdeče, le kaktus je štrlel iz nje s svojo kričečo zelenostjo.Moji spomini so se s tem za nekaj časa prekinili. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je nek čuden občutek utesnjenosti in temna soba, le majhna reža skozi katero prihaja svetloba. In to je bilo dolgo časa edino. Do tega trenutka, ko končno odhajam skozi vrata v glinenem cvetličnem lončku, okoli njega pa je zavita rdeča pentlja.