Danes se mi je nasmehnila sreča. Oglasila se je osebica, ki sem jo kar malce pogrešal. Pravzaprav se ni oglasila, samo neko kljukico je pritisnila in me spomnila nase. Še vedno ne vem, kam se je izgubila, vem pa kam sem se izgubil sam. Zaribal sem.
Pravzaprav smo vsi, samo me drugi enostavno ne brigate. Saj ne živite mojega življanja, zato ne zamerit teh besed. Zaribal sem in se le za kakšen kratek trenutek v dnevu prebudim z občutkom, da so poti zgrešene. Saj sem na pravi poti, ampak mi hitrost potovanja ni ravno pravšnja. Skrbi me, ker se čez okno nič ne vidi.
Moja pot bi se brez mojega angela varuha končala pri sedemindvajsetih. Tako sem si nekako na takratno stanje izračunal in bi tako tudi bilo, vendar se je očitno usoda poigrala z mano. Pot se nadaljuje, angel varuh se je postaral, krila so povešena, perje je ofucano in če zdaj zaribam, mi bo težko pomagal. Človek napak iz preteklosti ne ponavlja, če je le malce pameten zagotovo ne. Malce sem menda že pameten, in čeprav me navade oklepajo kot železna srajca, se prebujam. Vlak gre svojo pot in izskočiti ne morem, tudi na ročno zavoro ne morem potegnit, ker se plača huda kazen. Pravzaprav mi ne manjka drugega, kot da spet pogledam skozi okno, ki je neprestano tam in me vabi, pa nimam zdaj zanj časa.
Pravzaprav je tu napaka. Čas ne potrebujem za okno, potrebujem ga za pogled skozenj. Z okni se ne splača prav dosti ukvarjat, saj so le luknja v dogodke. Naj bodo okrogla, kvadratna, lesena, plehnata, poštrihana ali ne, vedno kažejo usojeno vsebino, pa če gledaš skoznje ali ne.
Zdaj vidim, da sem zaribal. Živčen sem in hodim po vlaku naprej in nazaj, čistim sedeže in brcam prazne piksne od rib pod stole, oken pa ne opazim. No ja, vsake toliko časa se ozrem in pomislim, da obstajajo, ampak nimam časa zanje, ker me preganja brcanje praznih piksen pod stole. Napoto so mi in če so mi bile včasih potrebne, zdaj vidim, da sem se nahranil le z manjšino, večino pa sem požrl brez potrebe. Zdaj so samo še piksne, ki me režejo po golenih in me spominjajo, da so smeti. Napota. Balast. Svinjarija.
Mislim, da moram nadaljevat, kar sem začel. Delo ni dokončano. Želim nahranit stotine rib, pa sem na svetu samo za to, da žrem ribje konzerve in se spotikam ob prazne piksne. Nekje sem zaribal.
Pravzaprav sem izbral napačen izraz. Če mašina zariba, se ustavi, kajne? Bi bilo fajn, če bi tako zaribal, ker bi bilo dobro, če bi se ustavil. Morda bi me to prisililo, da si vzamem čas za pogled skozi okno. Menda mi bo uspelo prej preden se ustavi vlak. Če se ustavi prehitro, me bo vrglo v sprednjo steno in zagotovo si polomim kašen zob. To pa ni dobro. Sloni menda krepnejo, ko nimajo več zob. Od lakote seveda.
Lakota ni božji, je hudičev dar. Kakorkoli že pravijo farji, slonji bog zagotovo obstaja, saj je njihova lakota narejena samo za potešitev lakote. Človek pa nima boga, ima samo hudiča za vratom, ker če bi bil bog, bi bila moja lakota samo v želodcu, hudič in bog pa se naj sama med sabo zmenita okoli detajlov, nas pa naj pri miru pustita. Če bi se, ne bi ležale te preklete prazne piksne pod nogami. Marš. Pa še po ribah smrdijo povrhu.
Okna me čakajo.