Nakladanje in pisanje sta si v marsičemu podobna, le da je treba pri zapisovanju nakladanja malo popazit na besede. Dandanašnji se hitro najde kakšen tepec in iz jumbo-plakatov prebere kakšno telefonsko številko. Saj veste: 'Če ste se poškodovali in bi radi ocurili koga za oškodnino, pokličite...' Menda nekako enačijo poškodbe s krepelcem enako ali kar huje kod dušne in nikoli ne veš, kdo in kako bo današnjim pravicomercem hitro nastokal, kako ga duša zaradi besednih batin neizmerno boli in koj s prstom pokazal, kdo je krivec za to reč.
Zato se raje h kaktusim spravim in tam kakšno napišem. Kaktusi me ne bodo sodnikom zatožili, zato si dam duška. Dovolj je suhoparnega besedja po svetu, zato raje norce, če ne kaktuse brijem, pa mi samo resni znanstveniki ali taki, ki bi to radi bili, zamerijo. Kar naj, za ta svet v napredek spravit je bolje neumnosti pisat kot dolgčas prodajat, ker se včasih med bedastočami tudi kakšna pametna reč najde. Težava je le v tem, da mora tisti, ki pamet v mojih besedah najde, bolj zvit biti kot jaz in več vedeti kot besedje, ki ga bere. Tako je to. Potem naj se pa korist kakšna od tega najde, kaj? Misija Nemogoče.
Strokovnjak je namreč težko bit. Edino, kar moraš res dobro obvladat, je držanje jezika za zobmi. Če če daš kakšno izjavo, mora biti tako nerazumljva, de je nemogoče najti človeka, ki bi jo izpodbijal. Druga reč, ki jo moraš obvladat, pa je znalački jezik, kakorkoli ga že obrneš. Vedno se namreč najde kdo, ki bi rad več vedel od tebe, pa je kreg tu. Kako naj potem nesrečnem človeku dopoveš, da veš več kot on? Le tako, da si tiho.
Če sklepam po tem, pač nisem strokovnjak, že zaradi tega ne, ker preveč čvekam. Pa tudi zato, ker vsega ne vem in moram potem blefirat. Na koncu se še vedno najbolje izkaže britje kaktusov, če jih postavim v vlogo poslušalcev. Napaka v vsem je le to, da so kaktusi še vedno v vlogi materije, norci pa publika. In tu se stvar slabo izide.
Če se na koncu misel prelije v besede, je dobro, da imaš dovolj spolzek jezik, za primer, če te kdo zgrabi zanj.