Kavč zraven računalnika je najboljša kombinacija pohištva in moderne tehnologije. Tačas, ko kvasim neumnosti s klofanjem po koščkih plastike in kovine, na kavču lahko mirno drema moj angel varuh. Je čisto tiho in se bo zbudil le, če ga bom potreboval. Tako imam vedno dober občutek, da je nekdo ob meni. Če pa se od klofanja po tipkalnici utrudim, pa s lahko na kavč tudi vležem in spočijem. Pisanje neumnosti je utrujajoče, veste. Neprestano je treba razmišljat, da ne napišem preneumne neumnosti, ker bom prišel na slab glas. Angel varuh mi takrat ne bo mogel pomagati. Klofanje pomaga, v najslabšem primeru takrat, ko bi rad človek kaj povedal, pa tega noče naredit nikomur. Takrat se lahko vsede za ta kos plastike, stekla in kovine in napiše, kar si zaželi. No, preveč ni dobro, ker nikoli ne veš, kdo je na drugi strani štrika in to bere. Včasih si zaželim, da bi bil na drugi strani prijetelj, ki bi to bral in razumel, kaj hočem povedati. To je žal nemogoče, ker zanalašč napišem tako, da ni razumljivo niti meni, kaj šele komurkoli drugemu. Bistvo je, da je na drugi strani prijatelj, torej, samo da je, je zadosti. Kvašenje neumnosti načeloma prijatelji dobro prenašajo, sploh tisti, ki me že dolgo poznajo. Pravzaprav so to pravi prijatelji, ki me sprejmejo takšnega, kot sem. Po tem se prijatelj spozna, in po tem, da se pojavi na pravem mestu ob pravem času, torej takrat, ko je človek v težavah, ne takrat, ko nekaj rabi. Če je torej na drugi strani kabla prijatelj, bo tole bral in bo vesel. Če pa bo na drugi strani sovražnik, se bo posmehoval in razmišljal, kaj to pomeni. Ha, pomeni le to, da je bedak, ker samo bedaki berejo bedarije, katerih ne razumejo. Pisnaje bedarij ima svoj smisel. Vsaj zame. V vsej poplavi bedarij je, tako kot vedno pri mojih bedastočah, vedno povedano nekaj pomembnega. Nikoli ne vem, ali sem v kiblo svojih bedarij kolikor toliko razumljivo zavil tudi bistvo, ali sem preveč zavijal v papir, da bi sploh kdo razumel. Po drugi strani pa nikoli ne vem, ali je kdo uspel iz skupka bedarij izločiti bistvo. Včasih se mi zdi, da je. Sprašujem se, ali ni morda pisanje neumnosti navadno zajebavanje publike, je sprostitev ali ima kakšen globji pomen. Komu se piše te bedarije? Meni samemu! Teh jajc zagorovo ne bo nihče bral, zato si lahko dam duška. Sploh pa, kvašenje bedarij s kaktusi, fotografijo, slikarstvom in drugimi rečmi, s katerimi se ukvarjam, nima druge povezave kot to, da vse to počne isti avtor. Se pravi, da sem ravnokar odkril še eno dejavnost, s katero se ukvarjam: kvašenje bedarij. Razlika med mano in drugimi kvasilci bedarij je v tem, da jaz svoje skrbno zapišem. Za vsako pisanje mora imeti človek neko posebno sposobnost - sposobnost pisanja. Sliši se brez veze, jasno da jo mora imeti, brez te sposobnosti ni rezultata. Vendar poznam kar nekaj ljudi, ki so sposobni ure in ure kvasiti, bodisi neumnosti, bodisi čisto resne stvari, vendar niso sposobni na papir spravit niti enega stavka. Bojijo se, da bi jih kdo ujel na neumnostih. Življenje pokaže, da imajo prav. Bolje je biti neproduktiven znalec kot produktiven kvasač neumnosti, ker slednjemu trpi ugled. Ampak živi pa bolje, saj mu ni treba neprestano pazit na jezik. Če voziš z zategnjeno zavoro, prežgeš bobne in nikamor ne prideš. Koncu koncev pa drži, kar sem enkrat že nekje zapisal: na svet smo prišli samo zato, da zapravljamo čas. Mi pa iz življenja delamo tako resno sceno...