Nocoj sem se odločil, da ne grem na večerni sprehod. Zaprl sem se v hišo in dobro zaklenil vrata. Menda hodijo okoli parklji in lovijo žleht otroke. Mamo imam še živo, sem pa spodobno žleht, zato sem se raje skril. Nikoli ne veš.
Včasih se mi je zdelo, da sem dobričina. Morda sem bil, ampak če malo pomislim, pa ni bilo čisto tako. Ali pa je bilo, pa zdaj ni več tako. Ali pa sem bil ravno tako žleht, samo si zaradi mladosti in neumnosti tega ne bi smel zameriti. Zdaj, ko sem zavestno žleht, bi si pa to lahko zameril, pa si sploh ne, ker sem pač žleht. Če ne bi bil, bi se ne sekiral in se popravil. Pa nočem, ker je kar fajn bit žleht.
So pa dve vrsti žlehtnobe. Tista, pri kateri si žleht in tega drugi ne dojamejo in tista, kjer se sam žlehtnobe ne zavedaš, pa jo drugi grdo občutijo na svoji koži. Zdaj se moram vprašat, po katere pridejo parklji, po prve, po druge ali po oboje. Težava je, da ne vem, ali mojo žlehtnobo kdo občuti, saj mi nihče noče tega povedat.
Recimo, če me kdo prosi za kakšen kaktus, pa mu ga ne dam, sem žleht in to občuti. Je razočaran, morda tudi jezen in morda mi tudi to zameri. Če me pa kdo prosi za kaktus in mu dam Opuncijo microdasys, sem še bolj žleht, on pa misli, da sem dobričina. Ali mi torej lahko kdo pove, ali bodo pome prišli parklji, če komu ne dam kaktusa ali če mu dam Opuncijo microdasys?
Seveda se tu odpre tudi vprašanje, kako žlehtnobo merit. Če recimo nekomu uturim vrečko semena kakšnih notokaktusov, da jih bo imel čez tri leta poln rastlinjak, če mu podarim eno sadiko Kalanchoe fedschenkoi ali eno sadiko Opuntia schotii? Je žlehtnoba v teh primerih primerljiva za merjenje? Ali me bodo parklji pobrali v vseh treh primerih ali jih bom v prvem samo fasal s palico, v drugem z verigo, v tretjem me pa odvlečejo in scvrejo? Upam, da me tako ali tako ne dobijo, saj sem dobro zaklenil vrata, pa naj bom žleht ali ne.
Če dobro preživim nocojšnjo noč, se jutri oglasim in povem, da nisem žleht. Pa naj si ljudje mislijo, kar hočejo. Parklji že vedo.