Božične in novoletne čestitke že dežujejo. Lepo, da se kdo spomni name, sploh pa tako zgodaj, Sicer pa, saj tudi kmetje krompir že februarja sadijo. Nori časi. Ne vem več, zakaj si lani nisem vzel časa pravi čas, da bi bil med prvimi. Sploh si ga nisem vzel. Mislim, da se mi je nekam mudilo. Niti ne vem več, kaj sem napisal, vem pa, da sem zagotovo napisal več kot eno vrstico. Na živce mi gredo čestitke s pol vrstice teksta. Govorijo mi nekaj takega: "Dragi moj Zvone, spomnil sem se nate, ker sem te našel v adresarju. Želim ti srečno karkoli že je, ampak za več kot tri besede pa nimam časa. Že tako sem porabil pol ure preveč za iskanje generiranih čestitk na Googlu." Potem se mi pa zgodi, da odlašam. Čas teče in ni časa, da bi podstavil vedro in ga ujel nekaj za pisanje dobre čestitke. To je seveda samo izgovor. Čas za pisanje vseh mogočih bedarij pa imam, kaj? To je to! Zato si bom letos vzel čas. Mislim, da ne bom napisal nič posebnega, saj to ni moj namen. Ko razmišljam o tem, kaj bi rad povedal prijateljem (in seveda prijateljicam tudi), mi pride marsikaj na pamet, pa vendar ne bo šlo na papir. Toplo mi je ob misli, da je tam nekje nekdo, ki se morda ta trenutek niti pod razno ne spomni name, vendar mi je takrat, ko se, prijatelj. Pravzaprav ga ta trenutek ne potrebujem na tak način, da bi se ukvarjal z mano. Dovolj je, da obstaja, saj mi nekaj pomeni in mi je lepo, ko vem, da ga misel name razveseli. Ko bom pisal voščila, bom že med pisanjem vesel ob misli na vas, prijatelji. Ko boste sporočila dobili, niti ne boste vedeli, koliko veselja mi je pisanje pripravilo. Misel na vas, prijatelji. Srečno torej in imejte se radi.