Leto 2009 je očitno leto sprememb. Spremembe morajo biti, sicer menda ne bi bilo razvoja, pravijo. Od vsega mojega razvoja ostaja predvsem staranje, ostali elementi pa počasi usihajo. Namesto jamranja se pripravljam in spreminjam. Od jamranja ni nič, le napasena privoščljivost, česar pa ne privoščim nikomur.
Zadnja dva meseca sem prebil večinoma za računalnikom. Kaže, da je to moderna oblika ustvarjanja in ker sem znani hiperproducent raznih spletnih strani, se tudi tu pojavlja nekaj novosti. To, kar je novega tu na tem forumu, ste menda že opazili. Ampak to ni nobena sprememba, to počnem že vseskozi.
Spremembe se bodo šele začele dogajati. To, kar sem sanjal pred leti, se bo verjetno zgodilo. Ne verjetno, zagotovo se bo. Ni naključja. Menda je vse nekakšna usoda. Vendar ni več moj čas za velike spremembe; človek lahko naredi samo nekaj večjih stvari v življenju, vse ostalo je le pot, s katere je težko skrenit. Kakšne bodo spremembe, bo pokazal čas. Vem le toliko, da imam časa premalo in da je moj čas v glavnem mimo.
Vendar je časa dovolj za tisto, kar imam če za naredit. Moram se še dodobra postarat in umret. Tačas bom menda še kaj počel, morda celo kaj koristnega. Čas za jalovo trošenje energije je izrabljen.
Vse se seveda vrti okoli kaktusov, ki so iz veselja postali preživljanje in bodo sčasoma postali balast. Kakšen vmes zgnije in v letih sem se navadil, da mumijo takoj vržem proč, da me ne spominja nanj. Po eni strani bi rad dobro poskrbel zanje, po drugi pa vem, da tega ne bom zmogel in da tudi ni smiselno. Šel bom na hrib in opazoval, kako se borijo v dolini. Niti rok ne bom dvignil, saj je njihov boj neizogiben, rezultat bitke pa bo vedno izenačen. Le borci bodo padali.
Spremembe ne odženejo prijeteljev, pa tudi sovražnikov ne. Z leti se jih nekaj nabere, enih in drugih. Zanimivo, da sovražniki ostanejo za vedno, prijatelji pa ne. Sovražnik vedno misli nate. Po moje te po dolgem času nekdo sovraži samo še zaradi tega, ker se ne more otresti misli nate. To mora biti kar grozno zanj.
Zdaj čakam na znake. Poti še niso jasne, cilj je še v meglo zavit in čeprav je dosegljiv, je oddaljen. To, kar sem v mladosti naredil v enem letu, lahko zdaj v enem mesecu. Takrat sem mislil, da bom živel večno. No, niti nisem tako mislil, delal sem tako - počasi in s polno napak. Žal si mora človek večino izkušenj nabrati na napakah in čeprav sem se vedno raje učil na tujih, so mi moje vseeno postavljale ovire. Ovire se že preskoči, vendar izgubiš dragocen čas in energijo.
Vendar se za nič ne sekiram - tako ali tako imam že približno dvajset let v dobrem.