Danes sem se zapeljal z mojo staro Hondo v nove zmage. Tako baje ljudje rečejo takrat, ko v želji po nekakšnem spodbujanju komu izgovorijo nekaj čisto praznih besed. Zmaga je bila že zagotovljena, treba je bilo samo še opravit bitko, tako kot v vsakdanjem življenju postane boj za že porabljeni vsakdanji kruhek. Potolkel bom te barabe, da si bodo zapomnile.

Vseeno sem bil napet. Zdaj sem v takih letih, ko mi vsak klinec stopi na živec. Želodec se napne, črevesje se stisne in v pljučih se nabere silikatni kamen kakšnih šest do sedem kil po teži velik. No, nabira se počasi, ni od pričakovanja te bitke nastal, ampak vseeno ne da dihat. Zato sem vozil počasi in tudi radia si nisem prižgal. Ponavadi vklopim tisto reč in pribijem zvok do konca, tako da bobni v avtu. Še najbolj oprani komadi so tako slišati dobro in misel se zaradi silnega hrupa izklopi. No, danes sem potreboval moč, ki je nisem imel. Potolkel bom te zverine, da se bodo krvave vlekle pod mojimi nogami. Sneg po cesti še ni skopnel. Nasproti je v koloni pripeljal komunalni kamion in trosil sol. Čemu neki, saj so lepo splužili. No, pa tudi jaz vozim danes počasi, ceste pa morajo biti lepe tudi zaradi divjakov. Tam spredaj so se pokazale še ene luči in ko sem se pripeljal bliže, sem opazil popolnoma razbit avto ob strani, spredaj pa še dva ravnokar naguzena, dobro razbita avtomobila. Ob enem je stala vsa okrvavljena ženska, nek moški jo je držal, da ni padla. Ob drugem je ležala odtrgana mala roka, ki je še vedno stiskala rumenkastega medvedka, voznika pa ni bilo videti. Kot v filmu - le kako lahko roka še vedno drži tisto krvavo reč, sem pomislil. Nekdo je že z gizmom klical pomoč, zato sem počasi zapeljal mimo in skušal gledat stran. Ob takih prizorih mi postane slabo in včasih kar padem v nezavest. V vozečem avtu to ne bi bilo najbolj pametno, sploh pa na bojišče ne smem zamudit.

Čez mesto sem se peljal skoraj prehitro, saj so mi misli neprestano uhajale drugam. Kmalu bi se nabil v neko kiblo, ki je voznik ni dovolj hitro pognal naprej ali pa je ustavil zaradi pešcev. Taki so najbolj nevarni, ustavijo tik pred prehodom, ravno ko človek zija kam drugam. Presneti pešci, zakon jim omogoči prednost na prehodih, potem pa skačejo na cesto kot da bi bilo lažje ustavit dve toni plehovja kot z malce zamika premaknit svojih sto kil špeha. In če ga po nesreči premakneš s svojim plehom, greš v čuzo. To ni prav! Ko sem bil v mladih letih pešec, sem moral krepko skočiti iz prehoda na pločnik, če sem se hotel izognit kakšnem šleperju iz Kikinde. Ja, koruzo so včasih vozili sem in niso imeli pojma o zakonih na prehodu za pešce.

Zanimivo, da se pogosto znajdem kar nekje drugje. Včasih so me premamile misli na kaj, zdaj pa me morijo misli na nič. Nekje sredi Trojanskega klanca se mi je film zavrtel nazaj za nekaj let. Takrat sem bil še zaposlen in me je zaradi dolgega gobca neki možakar, recimo mu kar Hans, pribil na križ. Pravzaprav niti nisem povedal nič takega, kar ne bi držalo, ampak poba je bil užaljen in ker je bil na visokem položaju, se je lahko spravil name. Od mene je za gobcanje zahteval opravičilo njegovim ljudem in moji nadrejeni so mu ugodili, samo da je dal mir. Bil sem v škripcih. Po eni strani sem si želel, da zadeva čimprej mine, po drugi pa mi ponos ni dal miru. Možakarju sem zabrusil nekaj takega, o čemer se je še nekaj časa govorilo po fabriki, nato pa odšel v svojo pisarno. Ljudje so me pustili pri miru, saj veste, tvoji ljudje vedno vedo, kdaj ti morajo dati mir. Pol ure sem sedel v kotu, nato pa vzel v roke tisto prekleto tipkalnico in onim ljudem napisal jasno in iskreno opravičilo. Odleglo mi je. Naslednji dan sem z občutkom sramu in skrajno napet opazoval, kako se bodo tisti ljudje obnašali do mene. Pričakoval sem posmeh. Pravzaprav nisem imel izhoda, saj sem vsak dan sodeloval z njimi in se jim nisem mogel vsaj za kakšen dan izognit. Bil sem presenečen, saj so se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Bilo je še nekaj drugega - zdelo se mi je da me gledajo z nekim drugačnim spoštovanjem. Nikoli ni nihče o tem dogodku bleknil niti besedice. Takrat sem dojel, da moraš imeti za opravičilo jajca in da ljudje to cenijo bolj kot zmago v bitki.

Danes se bodo vloge zamenjale. Mlatil bom tiste zverine, kolikor se bo dalo in na koncu se mi bodo morale še opravičiti. In to tako, da bo za to slišal celi svet. To je važno, da celi svet izve za zmago! Ampak moja zgodba se mi ni hotela zbrisat iz butice. Ali je res to moj cilj? Ali ni morda le mali obliž za moj ranjeni ponos? Kaj mi je tisti stvor naredil, da ga hočem pribit na križ tako kot je mene Hans pred leti? Dovolj mi je naredil, da ga razmrcvarim, ampak če se ne bo hotel glasno in jasno opravičit celem svetu, pa si nisem bil več na jasnem, ali si to res še vedno želim. Pravzaprav je bolje, da se ne, če tega sam ne želi. Človek si vedno dela vrednost sam.

Motiko sem spravil v prtljažnik, saj sem bil vedno bolj prepričan, da je sploh ne bom potreboval. Spomnil sem se na domačega psa. Prijazna psica je in ko je treba, se brez strahu spusti v nasprotnika z široko odprtim ozobljenim gobcem in glasnim renčanjem, da še mene zgrabi strah za vsiljivca. Ampak ko zunaj močno zagrmi, pes zacvili, se skrije pod stol in se stisne k mojim nogam. Mislim, da mi niti grmeti ne bo treba.

Zaripel v obraz je obsedel v kotu in topo strmel v tla. Prosil je le milosti za njegov ponos, odpuščanje mu ni bilo pomembno. Glasno je zakričal le takrat, ko sem pritisnil na modri gumb.

'Vse storim, kar hočeš, le nihče na svetu ne sme izvedeti', je zavpil.

'Prav', sem rekel.

Odskakljal je po ulici z nasmehom na ustnicah kot otrok, ki mu je župnik poleg odveze dal še bombon. Zdelo se mi je, kot da bi se mi hotel v nekem trenutku z gibom roke zahvalit, vendar je zbežal čez cesto zibajoč se med avtomobili, kot da mu neznanska moč daje krila in bo vsak čas preskočil dva avtomobila naenkrat. Morda je že razmišljal o maščevanju, morda je vriskal od veselja, kako me je nategnil, morda pa le hiti domov in bo tam obsedel z mirom v srcu. Briga me. Važno je, da ga ne bom videl nikoli več.

Vendar, ali je dojel? Tudi to me prav en klinc briga. Važno je, da sem dojel sam. Upam pa, da bo nekoč dojel tudi on. Takrat bo morda plačal svoje dolgove in si kupil dostojanstvo.