Naslov pove marsikaj, ne pa vse. Včasih sem mislil, da sem dober. Pa saj sem tudi bil. Saj sem še. Parklji me zadnjič niso ujeli, sploh jih ni bilo. Zdaj ne vem, ali sem tako dober, ali nisem nič dober ampak nisem niti toliko žleht, da bi me zahakljali, ali pa so imeli preveč hujših žlehtnob in jim je zame enostavno zmanjkalo časa.
Dobrota je vedno relativna zadeva. Ponavadi pomeni, da nekomu nekaj daš, ponavadi materialnega. Ljudje smo pač mahnjeni na materialne dobrine in jih zlahka zamenjamo za kakšne druge, kot so mir, ljubezen, prijateljstvo in take manj potrebne reči. In ko se odločiš, da nekomu nekaj daš, se pojavi nekaj drugih, ki pričakujejo enako. Tačas, ko si za prvega dober, postaneš naenkrat za ostalih devet žleht.
Sčasoma to opaziš in se odločiš, da boš pošteno razdelil darove med vseh deset tistih, ki jim nameravaš izkazovat dobroto. Pa glej ga hudiča, prvi vzame dar s hvaležnostjo, ostalih devet pa zadevo vrže v prvi graben in te začne šimfat, da je sramota tako revščino delit, pa tudi jemat. Zdaj sem vrgel devet darov proč, prvi pa je ostal skoraj praznih rok. Kakor se obrneš, imaš rit zadaj, pravijo.
Z leti postaneš pameten. Zdaj že veš, koliko kdo ceni tvoje darove in jih lepo razdeliš po svojih kriterijih. Tisti, ki res potrebuje in je hvaležen, dobi največ, manj potrebni manj in nehvaležni nič. Ampak kot vedno ima hudič mlade in ne bi bilo nič čudnega, če ne bi poštenjak naivno povedal ostalim devetim, koliko je dobil. Pol ure, pa jih imaš vseh devet za vratom, pa jim dopovej, da je dar dobrota in da se ne gleda šenkanem konju v zobe...

Dobro, da sem skopuh, če ne bi imel kupe takih problemov!