Zadnjič sem po naključju prvič obiskal nekega znanca. Živi v majhnem stanovanju. Stopila sva v dnevno sobo in sedla. V sobi sta bila dva udobna stola, v kotu televizor in ob njem neka roža. Nič drugega. Soba je bila dokaj majhna, pa sem vseeno začutil njeno praznino. Zdaj sem v dilemi. V taki prazni sobi ne bi hotel živeti za nič na svetu, pa vseeno mojemu znancu nudi toliko udobja, da bo v njej lagodno preživel preostalo tretjino svojega življenja. Nekje sem torej zgrešil. Verjetno je moje prvobitno poslanstvo ustvarjalnost, vendar mi sčasoma povzroča vedno več težav. Nabralo se je toliko balasta, da ga ne morem več obvladati. Moj prijatelj ima prav - vse, kar sem ustvaril, je nepotrebni balast. S sabo ga ne bom mogel odnesti. Zdaj se nabira še premoženje. Narobe svet. Ko si mlad, premoženja ne smeš dobit, ker ne znaš delat z njim in ga zapraviš. Ko si star, ti hodi samo napoto, povzroča skrbi, nabija davke in na koncu na smrt skrega še tvoje otroke. Z njim si ne morem pomagat, ker ga že zaradi škrtosti nočem zapravit, sploh pa nisem navajen živeti na veliki nogi, zato tega tudi ne znam. Srečo imam, da nosim zadovoljstvo v sebi in se mi ni treba bahat pred znanci z razkošjem in s premoženjem. Tako bom verjetno precejšnji del tega razdelil otrokom še pravi čas. Zadovoljstvo je v ustvarjanju. Škoda le, da sem se prezgodaj iztrošil. Kolena mi pokajo kot suhe veje pod težkimi škornji, v desnem ramenu je sklep ohlapen kot kakšnem zgaranem zidarju, ki je celo življenje vihtel zidarsko kopatico s težkimi kepami malte. Pa toliko idej imam še na zalogi, vendar se vedno bolj bojim, da sem nekje zgrešil. Tako se obnašam, kot da nameravam živeti neskončno dolgo. Potem se mi dogaja, da pozabim živet in se šele zvečer opazim, ko je že prepozno. Pa sem vseeno zadovoljen z vsakim dnem, ker sem v njem nekaj ustvaril. Ustvarjalnost je torej nujen balast. Če tako pogledam, je mojemu psu bolje. Dvakrat na dan se nažre, gre enkrat srat, je na toplem in če se mu zljubi, gre malo ven. In če mu vržem piškot, je najbolj hvaležno bitje na svetu. Nisem ga še videl sekirati se in če gre ven brez svoje odeje, mu je prav vseeno. Zagotovo živi bolje kot jaz. Zagotovo, saj mu ni treba skrbeti niti za to, da bo njegov pes sit in na toplem. Psi razen bolh nimajo hišnih ljubljenčkov. Psi nimajo nobenega balasta in živijo bolje. Psi ne potrebujejo plazme z daljincem. Nekje sem torej zgrešil. Petnajst čez polnoč še vedno sedim za računalnikom, nekaj pišem in se sprašujem, zakaj se mi zdi, da to moram počet. Ustvarjalnost ali neumnost? Nov kos balasta, nikomur koristen, le še eno skrb mi povzroča. Kaj če se računalnik sesuje in bo šlo to pisanje k vragu? Kaj če se bo kdo videl v tem pisanju in bo užaljen? Kaj če sem potrošil eno uro svojega dragocenega časa za pisanje brezveznih reči? Vežda sem. Ampak to sem moral storiti. Brez balasta očitno ne znam živeti.