Dež marsikoga spravi v depresijo. Mene ne.

Začelo je rahlo škropotati po strehi rastlinjaka. Prav žal mi je, da ga moram zapustit, saj mi je prijetno v njem. Vendar, nekam bo treba it spat, to v rastlinjaku ne morem počet.

Spomnil sem se na prijatelja, ki se ga prav živo spomnjam ravno iz tega rastlinjaka. Zdaj okreva po hudi možganski kapi ali nečem  podobnem. Pred dnevi sem ga po tem dogodku po nekakšnem naključju prvič obiskal. Pravzaprav ga nisem šel obiskat prej, ker je obiske enostavno odklanjal. Zdaj sem bil pozvan.

Bil sem pripravljen na srečanje z živim truplom v vozičku ali s cevkami v nosu in privezanega na postelji. Bil sem prijetno presenečen: pričakal me je na nogah in me objel. Bil sem ga zelo zelo vesel. Tudi on je bil zelo vesel.

Spoznal me je. Pravzaprav se je spomnil name in naročil, da me pokličejo. Vendar je poznal le nekaj besed.  Ne spominja se ničesar, ve samo, da je bilo hudo. Srečo ima, da ga nič ne boli. Zdaj je popolnoma drug človek. Kot rastinica.

Bo lahko zdaj tako kot je bilo? Kaj me veže nanj? Spomini? Videz? Nostalgija? Vizija ponovnega srečanja z istim človekom, kot je bil včasih? Upanje?

Odgovora ne vem. Vem pa, da ga ravno zdaj ne bom zapustil, pa čeprav je rastlinica.

Zadnjič sem po naključju prvič obiskal nekega znanca. Živi v majhnem stanovanju. Stopila sva v dnevno sobo in sedla. V sobi sta bila dva udobna stola, v kotu televizor in ob njem neka roža. Nič drugega. Soba je bila dokaj majhna, pa sem vseeno začutil njeno praznino. Zdaj sem v dilemi. V taki prazni sobi ne bi hotel živeti za nič na svetu, pa vseeno mojemu znancu nudi toliko udobja, da bo v njej lagodno preživel preostalo tretjino svojega življenja. Nekje sem torej zgrešil. Verjetno je moje prvobitno poslanstvo ustvarjalnost, vendar mi sčasoma povzroča vedno več težav. Nabralo se je toliko balasta, da ga ne morem več obvladati. Moj prijatelj ima prav - vse, kar sem ustvaril, je nepotrebni balast. S sabo ga ne bom mogel odnesti. Zdaj se nabira še premoženje. Narobe svet. Ko si mlad, premoženja ne smeš dobit, ker ne znaš delat z njim in ga zapraviš. Ko si star, ti hodi samo napoto, povzroča skrbi, nabija davke in na koncu na smrt skrega še tvoje otroke. Z njim si ne morem pomagat, ker ga že zaradi škrtosti nočem zapravit, sploh pa nisem navajen živeti na veliki nogi, zato tega tudi ne znam. Srečo imam, da nosim zadovoljstvo v sebi in se mi ni treba bahat pred znanci z razkošjem in s premoženjem. Tako bom verjetno precejšnji del tega razdelil otrokom še pravi čas. Zadovoljstvo je v ustvarjanju. Škoda le, da sem se prezgodaj iztrošil.

Božične in novoletne čestitke že dežujejo. Lepo, da se kdo spomni name, sploh pa tako zgodaj, Sicer pa, saj tudi kmetje krompir že februarja sadijo. Nori časi. Ne vem več, zakaj si lani nisem vzel časa pravi čas, da bi bil med prvimi. Sploh si ga nisem vzel. Mislim, da se mi je nekam mudilo. Niti ne vem več, kaj sem napisal, vem pa, da sem zagotovo napisal več kot eno vrstico. Na živce mi gredo čestitke s pol vrstice teksta. Govorijo mi nekaj takega: "Dragi moj Zvone, spomnil sem se nate, ker sem te našel v adresarju. Želim ti srečno karkoli že je, ampak za več kot tri besede pa nimam časa. Že tako sem porabil pol ure preveč za iskanje generiranih čestitk na Googlu." Potem se mi pa zgodi, da odlašam. Čas teče in ni časa, da bi podstavil vedro in ga ujel nekaj za pisanje dobre čestitke. To je seveda samo izgovor. Čas za pisanje vseh mogočih bedarij pa imam, kaj? To je to! Zato si bom letos vzel čas. Mislim, da ne bom napisal nič posebnega, saj to ni moj namen. Ko razmišljam o tem, kaj bi rad povedal prijateljem (in seveda prijateljicam tudi), mi pride marsikaj na pamet, pa vendar ne bo šlo na papir. Toplo mi je ob misli, da je tam nekje nekdo, ki se morda ta trenutek niti pod razno ne spomni name, vendar mi je takrat, ko se, prijatelj. Pravzaprav ga ta trenutek ne potrebujem na tak način, da bi se ukvarjal z mano. Dovolj je, da obstaja, saj mi nekaj pomeni in mi je lepo, ko vem, da ga misel name razveseli. Ko bom pisal voščila, bom že med pisanjem vesel ob misli na vas, prijatelji.

Leto 2009 je očitno leto sprememb. Spremembe morajo biti, sicer menda ne bi bilo razvoja, pravijo. Od vsega mojega razvoja ostaja predvsem staranje, ostali elementi pa počasi usihajo. Namesto jamranja se pripravljam in spreminjam. Od jamranja ni nič, le napasena privoščljivost, česar pa ne privoščim nikomur.
Zadnja dva meseca sem prebil večinoma za računalnikom. Kaže, da je to moderna oblika ustvarjanja in ker sem znani hiperproducent raznih spletnih strani, se tudi tu pojavlja nekaj novosti. To, kar je novega tu na tem forumu, ste menda že opazili. Ampak to ni nobena sprememba, to počnem že vseskozi.
Spremembe se bodo šele začele dogajati. To, kar sem sanjal pred leti, se bo verjetno zgodilo. Ne verjetno, zagotovo se bo. Ni naključja. Menda je vse nekakšna usoda. Vendar ni več moj čas za velike spremembe; človek lahko naredi samo nekaj večjih stvari v življenju, vse ostalo je le pot, s katere je težko skrenit. Kakšne bodo spremembe, bo pokazal čas. Vem le toliko, da imam časa premalo in da je moj čas v glavnem mimo.
Vendar je časa dovolj za tisto, kar imam če za naredit. Moram se še dodobra postarat in umret. Tačas bom menda še kaj počel, morda celo kaj koristnega. Čas za jalovo trošenje energije je izrabljen.

Te besede so bile povod za salvo smeha ob priliki, ko sem našem dobrem kaktusarskem prijatelju potisnil v roke dvajset let star ariokarpus. Ko smo se razšli, sem razmišljal o smešni situaciji. Prijatelj bi bil pripravljen odšteti kar precej denarja za tako rastlino, če bi bila naprodaj, pa mu je bila namenjena zastonj.
Pa sem se spomnil na prodajanje besed. Jih sploh hoče kdo kupit? Seveda! Nekateri plačajo velike denarje za svetovanja. In kakšni bolniki plačajo velike denarce za pihanje na dušo. Tako je to. Stvar govorca in stvar poslušalca. Če se najdeta prava dva, je posel sklenjen.
Kako pa je pri kaktusih?
Podobno. Le da se ariokarpusa ne bo nihče otepal, kakšen star notokaktus pa bo obležal v kotu. Pa se lahko vrednost besede primerja s kaktusi? Zagotovo lahko, ceni pa se zagotovo ne enako. V vsakem primeru pa kot ključni faktor nastopi priljubljenost dajalca, ki pa s časom izgubi na vrednosti.
Kolikor bolj sem nepriljubljen, toliko več je potemtakem mojih besed zastonj. Plačilo za žlobudranje je poslušna publika. Poslušno dela firbec. Zanimiva trgovina, kajne?
Ampak to nima nobene veze več z zastonj nakupom. Nekatere zelo cenjene stvari imajo v nekem trenutku vrednost NIČ. Enostavno zato, ker so neprecenjlive in se z njimi ne da trgovat.

Nocoj sem se odločil, da ne grem na večerni sprehod. Zaprl sem se v hišo in dobro zaklenil vrata. Menda hodijo okoli parklji in lovijo žleht otroke. Mamo imam še živo, sem pa spodobno žleht, zato sem se raje skril. Nikoli ne veš.
Včasih se mi je zdelo, da sem dobričina. Morda sem bil, ampak če malo pomislim, pa ni bilo čisto tako. Ali pa je bilo, pa zdaj ni več tako. Ali pa sem bil ravno tako žleht, samo si zaradi mladosti in neumnosti tega ne bi smel zameriti. Zdaj, ko sem zavestno žleht, bi si pa to lahko zameril, pa si sploh ne, ker sem pač žleht. Če ne bi bil, bi se ne sekiral in se popravil. Pa nočem, ker je kar fajn bit žleht.
So pa dve vrsti žlehtnobe. Tista, pri kateri si žleht in tega drugi ne dojamejo in tista, kjer se sam žlehtnobe ne zavedaš, pa jo drugi grdo občutijo na svoji koži. Zdaj se moram vprašat, po katere pridejo parklji, po prve, po druge ali po oboje. Težava je, da ne vem, ali mojo žlehtnobo kdo občuti, saj mi nihče noče tega povedat.
Recimo, če me kdo prosi za kakšen kaktus, pa mu ga ne dam, sem žleht in to občuti. Je razočaran, morda tudi jezen in morda mi tudi to zameri. Če me pa kdo prosi za kaktus in mu dam Opuncijo microdasys, sem še bolj žleht, on pa misli, da sem dobričina. Ali mi torej lahko kdo pove, ali bodo pome prišli parklji, če komu ne dam kaktusa ali če mu dam Opuncijo microdasys?

Razumem vas, ko berete ta blog in kolnete na začetku nove vrstice, ker ste zgrešili nadaljevanje. Naj mi kdo pove, kako se na en mah spravi tekst v blogu, samo v blogu, na fiksno širino, pa bo. Ampak še vedno lažje, kot spravit na fiksno širino moj trebuh.
Kaj pa, če bi napisal vsak stavek v drugo vrstico in pustil eno celo vrstico vmes prazno? To bi pa bilo pregledno, kajne? Pa še teksta bi bilo trikrat več videti in bi to hitro postal največji blog daleč naokoli!
Obstaja pa matematično razmerje med količino energije, porabljeno za ustvarjanje in količino porabljene energije za šimfanje ustvarjenega in to razmerje je 2839:1. Razumljivo je, da bi prišlo do resnih ustvarjalnih frustracij, če bi ustvarjalci videli preko kabla na drugo stran ekrana, pa na srečo zaenkrat to ni še možno. V praksi ustvarjalcu tako ni nič hudega, če bralec na drugi strani preskoči iz druge vrstice teksta na četrto ali peto.
Za šimfanje so pa tako ali tako odprte šimfarske kamre, pa se lahko kaj strese vanje.

Konec dober - vse dobro, kajne? Prekleto da ne. Saj še na začetku nisem!
Že pri učenju Dreamweaverja sem ugotovil, da to niso Winsi in sem tri mesece metal kapo ob tla. Res je, da sem takrat še moral nosit kapo že po službeni dolžnosti in sem jo imel skozi pri roki. No, še zdaj se mi - razen oblikovanja in dela s slikami - o osnovnih zadevah ne sanja kaj dosti. Zdaj pa čisto nova reč, surova, kompleksna, pa še neprevedena po vrhu.

Morda pa tudi ne. Grem takoj pogledat, če ne bom. Držim pesti!
...
Nisem jezen. Že zaradi tega ne, ker ne hodim nikoli spat jezen. Čas pa bo za spanec. Teh jajc tako ali tako ne bo nihče bral in je vseeno, če jih nadaljujem kdaj drugič.
Ampak še vedno se sprašujem, zakaj vse to počnem. Verjetno pa je to vprašanje tako, kot če bi se vprašala rastlina, zakaj raste. To s kaktusi je eno sranje, ker postane velik balast. Pa saj sem že rekel, da je velika zbirka velika kazen.