Sedim v kleti z nekakšno peno v roki in drgnem kadmijev selenid. Droben prah se dviga v zrak in mi sili v nos. Kadmij da lepo rdečo barvo, selen pa obarva glazuro rumenkasto. Če uspe dobra peka, nastanejo čudoviti žareče rdeči lončki, katerim se v lepo urejeni trgovini enostavno ne da upreti.

Kadmij je strupen, selen pa prav tako. Ko krepnem, me bodo spokali v kontejner za nevarne odpadke, med baterije in akumulatorje.

'A veš. kako strupen je kadmij v rdeči glazuri?' vprašam ženo med nakupovanjem v Šparu.

'Ne vem, ampak če je strupen, nehaj delat lonce!' pravi, ko išče najcenejša jabolka. Kaj naj rečem?

'Jabolka so zdrava,' pravi. 'Premalo jabolk poješ! Kupila bi jih še več, pa je plača prekratka za vse!'

Lonce bom delal še naprej, sicer ne ne bo mogla kupit dovolj jabolk. Jabolka so zdrava.

'Bogve, od kod dobijo ta plastična jabolka,' rečem. 'Verjetno iz kakšnih mediteranskih rastlinjakov z umetnim namakanjem, kjer stojijo drevesa na NPKju. Zakaj raje ne kupiš tistih v kmečki zadrugi, ki jih goji neki sadjar iz Obolnega? Okus imajo boljši, pa še naravno so vzgojeni!' nergam med porivanjem vozička med policami.

'Kaj težiš! Tista so dražja. Meni so ta boljša!' me nahruli.

Zadnji argument je dovolj močan, da utihnem. Cenejša jabolka so njej pač boljša. Ima prav.

Moji žareče rdeči lončki ne stojijo na policah lepih trgovin. Trgovci pravijo, da so predragi. Kitajski lonci so trikrat cenejši in oni zaslužijo petkrat toliko kot bi z mojimi. Dovolj močan argument, priznam. Kupci iščejo cenejšo robo in sploh ne vedo, kaj je dobra roba in kakšna je slaba. Vežda ne vejo, ker trgovci najboljše robe ne dajo na police. Ne da se ne bi prodajali, le premalo zaslužijo z njimi.

'Saj imate lepe lončke, ampak kitajski so trikrat cenejši,' pravijo. 'Bogve kako lahko kitajci sploh naredijo tako poceni robo!' se sprašujejo.

'Glinokop imajo za pečjo, davka ne plačajo, lonce pa vrtijo osemletni otroci po štirinajst ur na dan,' razlagam bolj sam sebi kot njim. 'In žrejo kadmijev selenid, brez ekološko pridelanih jabolk. Krepnili bodo pri petindvajsetih in zakopali jih bodo brez ekološkega davka na izrabljene akumulatorje nekam v glinokop'. Trgovci neprizadeto brišejo prah iz svojih kitajskih loncev in ne odgovarjajo. Boli jih k.... za kitajske otroke. Biznis je biznis. Če prodajo dovolj kitajskih loncev, bodo lahko popoldan brez pomisleka kupili ekološko vzgojena jabolka iz Obolnega.

'Poglej te majice,' me iz razmišljanja o kitajskih otrocih zbudi žena. 'Zastonj so, po deset evrov, pa še neuničljive so! Kar pet jih bom vzela!' me prepričuje. Prikimam. Vedno ista zgodba in vsako upiranje je brez veze. Včasih so take majice stale jurja, torej štiri evre, gulil pa sem jih najmanj pet let. Današnje neuničljive majice, vredne desetaka, gredo v franže v eni sezoni. Za teh pet čudovito poceni majic bo treba naredit štirideset čudovitih loncev s kadmijevim selenidom.

'Vzemi še paket vitaminov. V lekarni so dvakrat dražji!' ji rečem. Saj so tudi boljši, ampak če kupim cenejše, mi ne bo treba požret toliko kadmijevega selenida. C-vitamin pripeljejo iz kitajske. Vem da ga, čeprav pravijo, da je uvožen iz Amerike. Saj sem včasih delal s tem, najprej smo dobivali ruskega, nato pa kitajskega. Če hočem naredit dovolj loncev s kadmijevim selenidom, moram bit zdrav.

To, da bi uvažal in prodajal kitajske lonce, mi ne pride na pamet. Nekaj moram počet, da imam dovolj denarja za kitajske vitamine. Se mi pa zdi, da se vrtim v krogu.

Še dobro, da uporabljam nemški kadmijev selenid, ne kitajskega. Ta je enkapsuliran in ni strupen. Lesena jabolka in kitajske vitamine pa žrem kar tja v en dan, ker se mi zdi, da sem potem bolj zdrav.