Iskanje
Zadnji komentarji
- Ta gliva se imenuje Beauveria
pred 14 ur 26 min - Gliva proti strunam?
pred 15 ur 31 min - Js sm jih lani sejav in morm
pred 15 ur 47 min - Mogu bi mal po Golteh
pred 1 dan 12 ur - Js predlagam še to, da
pred 1 dan 15 ur - Še lažja razlaga
pred 2 dni 15 ur - prevozi na piknik
pred 2 dni 15 ur - tudi jaz se bom potrudo
pred 2 dni 15 ur - Zemljevid kraja za piknik
pred 2 dni 15 ur - Js !00% pridem.
pred 2 dni 15 ur
Aktualne teme
Danes:
Najbolj obiskane teme:
Syndicate
Povezave
Rastlinica
Dež marsikoga spravi v depresijo. Mene ne.
Začelo je rahlo škropotati po strehi rastlinjaka. Prav žal mi je, da ga moram zapustit, saj mi je prijetno v njem. Vendar, nekam bo treba it spat, to v rastlinjaku ne morem počet.
Spomnil sem se na prijatelja, ki se ga prav živo spomnjam ravno iz tega rastlinjaka. Zdaj okreva po hudi možganski kapi ali nečem podobnem. Pred dnevi sem ga po tem dogodku po nekakšnem naključju prvič obiskal. Pravzaprav ga nisem šel obiskat prej, ker je obiske enostavno odklanjal. Zdaj sem bil pozvan.
Bil sem pripravljen na srečanje z živim truplom v vozičku ali s cevkami v nosu in privezanega na postelji. Bil sem prijetno presenečen: pričakal me je na nogah in me objel. Bil sem ga zelo zelo vesel. Tudi on je bil zelo vesel.
Spoznal me je. Pravzaprav se je spomnil name in naročil, da me pokličejo. Vendar je poznal le nekaj besed. Ne spominja se ničesar, ve samo, da je bilo hudo. Srečo ima, da ga nič ne boli. Zdaj je popolnoma drug človek. Kot rastinica.
Bo lahko zdaj tako kot je bilo? Kaj me veže nanj? Spomini? Videz? Nostalgija? Vizija ponovnega srečanja z istim človekom, kot je bil včasih? Upanje?
Odgovora ne vem. Vem pa, da ga ravno zdaj ne bom zapustil, pa čeprav je rastlinica.
- Blogi:
- Zvone's blog
- Če želiš objavljati prispevke, se prijavi ali registriraj.
Pet, 05/07/2010 - 17:05
#2
Sem prebrala tole že v
Sem prebrala tole že v službi, fanta - in so mi vsekale solze na oči. (Mal sem se prehladila, ful se mi oči solzijo! :))
Moj frend pravi, da kot rastlinca ne bi mogel živeti. No, ja, najbrž večino nas čaka prav to. Ene za par dni, druge za par tednov, tretje za par let.
Moja pokojna teta je v vozičku preživela kakih 12 let, ampak njen lajf v domu upokojencev je biil veliko bolj poln kot moj na dveh nogah! Od štrikanja, pevskega zbora, družabnih iger do izletov --- Takrat sem prvič pomisilia, da ni vse v nogah, da je življenje dejansko v glavi. Dokler se še česa veseliš, je vredno živeti, pa čeprav si omejen v gibanju, v sposobnosti skrbeti sam zase ...
Morda mi zdravi te ljudi preveč pomilujemo - s tem, ko jim damo vedeti, da so drugačni, jih mogoče še malo bolj zatremo.
Življenje se spreminja in mi z njim. Ko sem imela 60 kil so bile vse debele babe grde. Zdaj sem sama debela. :) Grda? Ja, boh ne da, da bi mi kdo kakšno tako spustil! Bo tekla kri! Zdaj debele babe niso več grde!
Nekoč bo najbrž prišel čas, ko ne bom več mogla na vrt med netreske. Morda bom tudi jaz rastlinca. Morda ne bom mogla več udrihat po tipkovnici, obujat spomine iz slik .. Takrat bi rada imela ob sebi prijatelje in stare znance, da bomo kakšno "pametno" rekli. No, morda bo senilna, pa kaj zato!
Ni vprašanje ali verjameš v življenje po smrti: VERJETI MORAŠ V ŽIVLJENJE PRED SMRTJO!
Pet, 05/07/2010 - 20:29
#3
Ne verjeti - živi za jutri
Življenje je tako kratko in sploh ne vemo kaj nas čaka jutri, kajti tudi jaz pri svojem gruntu ne razmišljam kaj bom delal če dvajset let, ker ne bom moral več kositi 75 a. Ni malo pa še čudno, vse je poševno.
Prijatej pa je pojem zase, kajti ko imaš vse, so vsi prijatelji, ko pa rabiš pomoč pa šele vidiš kaj pomeni ta beseda. Jaz mislim, da 99% ljudi ne zna cenit pravih prijateljev - to so ljudje, ki te ne pustijo na cedilu v dobrem in zlu.
to je moj komentar
lp
Tor, 05/06/2010 - 22:29
#4
rastlinca je občutljiva
Rastlinca – lepa prispodoba, kajti vse rastlince so zelo občutljive.
Ta tvoj blog me je zelo ganil, kajti jaz imam zelo slično izkušnjo.
Pred 14 leti sem enemu avstrijskemu policistu delal zimski vrt. Bil je res ded samo za primerjavo moči: stanuje v Gradcu in se je k svojemu zobozdravniku vozil s kolesom – pazi!! v Radence 65 km, si porihtal zobe in nazaj spet kolesaril 65 km. Ko je prišel domov je še pretekel 25 km. Skratka športnik.
Ampak nesreča ne počiva. Pred tremi leti ga je med opravljanjem svojega dela doletela nesreča in ga je povozil oz. na njega se je prevrnil kamijon z betonom 45t. Avto je imel v najvišji točki 75 cm. Skratka ostal je invalid na nivoju 2 letnega otroka. In pred dvema letoma me je njegova žena klicala, da bi imeli večji zimski vrt in, da se naj ne ustrašim kajti njen mož je na nivoju otroka in nikogar ne spozna. Seveda sem se oglasil in kaj takega. Ko sem stopil v dnevno sobo in je žena povedala kdo je prišel - moj priimek je samo povedala, je oddal glas - pristopil sem k njemu in on me je prijel za roko in mi jo začel poljubljati, žena je spustila solze, kajti prvi sem bil katerega je spoznal v petih letih.
Res je kruto ker ne znamo cenit svojega življenja in spoštovanja do drugega - zato je rastlinca dober naslov oz ime za občutljive stvari, kajti kaktus je zelo trpežen.
- Če želiš objavljati prispevke, se prijavi ali registriraj.
Trava ni rastlinica, rastlinica je tisti, ki jo vleče.
Tisti, ki so zamenjali pir in cviček iz naših časov s travico zeleno, imajo srečo. Tisti drugi, ki so se uspavali namesto da se zbujajo, postanejo rastlinice. Iz dneva v dan čakajo na novo dozo in to jim je edino veselje. Ko jih pogledaš, opaziš, da rastejo tako kot moj prijatelj - nazaj. Smejijo se in čakajo smrt. Ker jih je zapustila sreča. Kaj pa vem, morda pa je zapustila mene, ker narobe mislim - navsezadnje se imajo morda bolje.
Zato sem se ob misli na prijatelja spomnil na rastlinice.
Stari oče nama je povedal, da čaka smrt. Hčerka ga je zaklepala v sobo, češ da je senilen. Želel si je svežega zraka, pa je ušel skozi okno. Nato ga je spakirala v norišnico, saj ji je bil v napoto. Obiskala sva ga. Bil naju je vesel, vendar je srepo gledal predse. "Čakam smrt!" je rekel. Po štirinajstih dneh je umrl - brez medicinsko znanega vzroka.
Tast je ležal devet let na postelji po možganski kapi. Dohtarji so ga odpisali, saj je imel dobesedno cele možgane zalite s krvjo. Glava je še delno delala, telo pa ne. Zo zadnjega trenutka je želel živeti. V sanjah je podiral drevesa in oral njive. Trpel je, vendar ni hotel umreti.
On pa je rastlinica. Le živi in se trudi razumeti, da ne more drugega kot živeti iz dneva v dan. Hrana mu je navada, ne užitek in postelja mu je udobje, ne potreba. Ampak ko se nasmehne, vem, da je on - tisti stari.