Moja stara mama je bila do tiste januarske nedelje pri svojih 81 letih še popolnoma čila in zdrava. Tisto nedeljo je še kosilo skuhala. Po kosilu pa se je začelo, ko je odšla v svojo sobo in me poklicala saj ji je nenadoma postalo slabo. Zadela jo je blaga možkanska kap. Izmeril se ji temperaturo in poklical rešilca. Ko je prišla zdravnica jo je prašala, kdaj je bila zadnjič v bolnišnici? Odgovorila je, da pred 47 leti, ko je rodila tretjega sina. Zdravnica jo pregleda in reče, da jo bodo odpeljali v bolnišnico Topolšica. Njene zadnje besede preden so jo naložili v reševalno vozilo so bili: 'Samo tja ne. Tam vsi umrejo.'  Pol leta pred tem ji je namreč v isti bolnišnici umrl brat.  Ko so jo odpeljali sem dobil občutek, da se bliža konec in res je bilo tako.

Vsakodnevno smo klicali v bolnišnico in povprašali po njenem zdravju a njihov odgovor ni bil ravno upajoč. Vsak dan so jo obiskovali tudi sosedje, zdravje pa je vedno bolj pešalo. V nedeljo dva dni pred smrtjo sem jo obiskal, bila je že zelo slabotna a sma se še lahko malo pogovarjala. V upanju, da ozdravi sem jo vprašal, kdaj pride domov in odgovorila mi je, da kmalu. Naslednji dan proti večeru nas pokliče brat od očeta in reče, da naj pridemo pogledat staro mamo, če jo še hočemo videti živo. Odpravili smo se tja in bili šokirani. Stara mama je bila samo še dobesedno rastlina. Zdravnik je rekel, da so že vsi organi odpovedali razen pljuč in srca in naj se pripravimo na to, da lahko umre še isto noč lahko pa tudi čez 3 mesece. Umrla je že naslednje jutro.

Tisto jutro je bilo v zraku čutiti, da se bo nekaj zgodilo. Popolnoma ne naspan sem se odpravil v šolo. Tisto noč sem celo noč bedel saj sem pričakoval klic iz bolnišnice. V šoli sem čakal samo na klic očeta o smrti in ga naposled tudi dočakal. Ko sem prišel domov je bila krsta z staro mamo že doma, kjer je do pogreba čez 3 dni tudi ležala. Med klepetom ena od sosed omeni, da jo je nekaj dni po praznikih obiskala in jo med drugim povabila, da jo še kdaj obišče. Dejaja je: 'Jaz nebom več nikamor hodila, pokropiti me pa še pridi'. Druga pa je dejala, da je bila pri njej na obisku v bolnišnici in ji dejala nekako tako: 'Pripravljena sem na pot naj se zgodi kar se bo. Tolikokrat si mi spekla kruh pa te prosim, če bi mi ga še zadnjič'. Takrat sem se zavedel, da se je poslavljala iz tega sveta.

Ko človek začuti, da se mu bliža poslednja ura to sprejme to kot nekaj normalnega. O tem, da se poslavja napove svojim bližnjim vendar na tak umirjen način, da se šele po smrti zavedo, kaj jim je hotel pokojni sporočit.

Sem prebrala tole že v službi, fanta - in so mi vsekale solze na oči. (Mal sem se prehladila, ful se mi oči solzijo! :))

Moj frend pravi, da kot rastlinca ne bi mogel živeti. No, ja, najbrž večino nas čaka prav to. Ene za par dni, druge za par tednov, tretje za par let.

Moja pokojna teta je v vozičku preživela kakih 12 let, ampak njen lajf v domu upokojencev je biil veliko bolj poln kot moj na dveh nogah! Od štrikanja, pevskega zbora, družabnih iger do izletov --- Takrat sem prvič pomisilia, da ni vse v nogah, da je življenje dejansko v glavi. Dokler se še česa veseliš, je vredno živeti, pa čeprav si omejen v gibanju, v sposobnosti skrbeti sam zase ...

Morda mi zdravi te ljudi preveč pomilujemo - s tem, ko jim damo vedeti, da so drugačni, jih mogoče še malo bolj zatremo.

Življenje se spreminja in mi z njim. Ko sem imela 60 kil so bile vse debele babe grde. Zdaj sem sama debela. :) Grda? Ja, boh ne da, da bi mi kdo kakšno tako spustil! Bo tekla kri! Zdaj debele babe niso več grde!  

Nekoč bo najbrž prišel čas, ko ne bom več mogla na vrt med netreske. Morda bom tudi jaz rastlinca. Morda ne bom mogla več udrihat po tipkovnici, obujat spomine iz slik ..  Takrat bi rada imela ob sebi prijatelje in stare znance, da bomo kakšno "pametno" rekli. No, morda bo senilna, pa kaj zato!

Ni vprašanje ali verjameš v življenje po smrti: VERJETI MORAŠ V ŽIVLJENJE PRED SMRTJO!

Rastlinca – lepa prispodoba, kajti vse rastlince so zelo občutljive.

Ta tvoj blog me je zelo ganil, kajti jaz imam zelo slično izkušnjo.

Pred 14 leti sem enemu avstrijskemu policistu delal zimski vrt. Bil je res ded samo za primerjavo moči: stanuje v Gradcu in se je k svojemu zobozdravniku vozil s kolesom – pazi!! v Radence 65 km, si porihtal zobe in nazaj spet kolesaril 65 km. Ko je prišel domov je še pretekel 25 km. Skratka športnik.

Ampak nesreča ne počiva. Pred tremi leti ga je med opravljanjem svojega dela doletela nesreča in ga je povozil oz. na njega se je prevrnil kamijon z betonom 45t. Avto je imel v najvišji točki 75 cm. Skratka ostal je invalid na nivoju 2 letnega otroka. In pred dvema letoma me je njegova žena klicala, da bi imeli večji zimski vrt in, da se naj ne ustrašim kajti njen mož je na nivoju otroka in nikogar ne spozna. Seveda sem se oglasil in kaj takega. Ko sem stopil v dnevno sobo in je žena povedala kdo je prišel - moj priimek je samo povedala, je oddal glas - pristopil sem k njemu in on me je prijel za roko in mi jo začel poljubljati, žena je spustila solze, kajti prvi sem bil katerega je spoznal v petih letih.

Res je kruto ker ne znamo cenit svojega življenja in spoštovanja do drugega - zato je rastlinca dober naslov oz ime za občutljive stvari, kajti kaktus je zelo trpežen.