Te besede so bile povod za salvo smeha ob priliki, ko sem našem dobrem kaktusarskem prijatelju potisnil v roke dvajset let star ariokarpus. Ko smo se razšli, sem razmišljal o smešni situaciji. Prijatelj bi bil pripravljen odšteti kar precej denarja za tako rastlino, če bi bila naprodaj, pa mu je bila namenjena zastonj. Pa sem se spomnil na prodajanje besed. Jih sploh hoče kdo kupit? Seveda! Nekateri plačajo velike denarje za svetovanja. In kakšni bolniki plačajo velike denarce za pihanje na dušo. Tako je to. Stvar govorca in stvar poslušalca. Če se najdeta prava dva, je posel sklenjen. Kako pa je pri kaktusih? Podobno. Le da se ariokarpusa ne bo nihče otepal, kakšen star notokaktus pa bo obležal v kotu. Pa se lahko vrednost besede primerja s kaktusi? Zagotovo lahko, ceni pa se zagotovo ne enako. V vsakem primeru pa kot ključni faktor nastopi priljubljenost dajalca, ki pa s časom izgubi na vrednosti. Kolikor bolj sem nepriljubljen, toliko več je potemtakem mojih besed zastonj. Plačilo za žlobudranje je poslušna publika. Poslušno dela firbec. Zanimiva trgovina, kajne? Ampak to nima nobene veze več z zastonj nakupom. Nekatere zelo cenjene stvari imajo v nekem trenutku vrednost NIČ. Enostavno zato, ker so neprecenjlive in se z njimi ne da trgovat.